Tolmačenje med moškim in ženskim jezikom

Moški in ženske govorimo različni jezik. Ali se s tem lahko strinjate? No res je, da vsi govorimo slovenski jezik, pa vseeno poleg tega govorimo še vsak sebi svojstven jezik, ki je pogojen s spolom. Torej jaz govorim v jeziku ženske, moj partner govori v jeziku moškega. Vem, na prvo žogo se vam mogoče zdi hecno, a dovolite mi, da vam podrobneje predstavim našo moško-žensko razlikovanje in različnost.

To ste verjetno že slišali, da smo ženske z Venere in moški z Marsa. Kaj to pravzaprav pomeni? Poenostavljeno povedano smo si povsem različni v načinu dojemanja realnosti, izražanja različnih čustvenih stanj, kako procesiramo informacije, kako se nanje odzivamo in kakšne strategije uporabljamo pri reševanju problemov. Res smo povsem različni. Ali mi verjamete, da pogosto opazujem moje pare v Svetovalnici, kako temperamentno razpravljajo o nekem njunem specifičnem problemu ter se pričkata in eden drugemu dopovedujeta, da se drugi moti in ima prav zgolj on sam, pa ju nekje vmes vljudno prekinem in ju pozovem, da dobro obnovita tale njun pogovor. Ko ga obujata z nekaj distance h kateri sem pozvala ter ko jima razložim, da sta pravzaprav govorila o isti zadevi in sta oba želela rešitev za njo in da sta, če damo njuno čustveno vpletenost na stran, hotela eden drugemu dobro in da se nista prepirala iz recimo zlobe ali nagajanja, temveč iz prepričanja, da je potrebno neko zagato rešiti, se umirita in najdeta hitro primerni zaključek njune poprej razgrete debate.

Meni je seveda enostavneje opazovati par pri njuni žgoči debati, saj nisem emocionalno vpletena ter ostajam na nevtralni strokovni distanci, da lahko opazujem njuno dinamiko razvoja pogovora in kako prideta do skupne kompromisne rešitve. Ker tudi to je del mojega svetovalnega procesa, učiti nove veščine in strategije iskanja rešitev in njihovo implementacijo v skladu z doseženim partnerskim dogovorom. Se vam tole zdi komplicirano?

Ker smo različni in ne govorimo moški in ženske istega jezika v našem medsebojnem dogovarjanju, sem pogosto tolmačka med obema. Vem, nenavadno se vam tole bere, a tako je. Sama sem vzgojena s strani mojega očeta tako, da me je že kot odraščajoče dekle spraševal in izzival z različnimi zahtevnimi življenjskimi vprašanji in želel, da sem razmišljala in mu v najinih pogovorih argumentirano predstavila lastna razmišljanja, s katerimi se kdaj strinjal, kdaj pa mi je podal nadgradnjo skozi njegovo, recimo moško razmišljanje in podajanje rešitev za nek izziv. Tako me je opremil z načinom razmišljanja, da znam predvidevati situacije vnaprej in se na njih pripraviti skozi različne opcije, saj je v danem eksplozivnem trenutku nastale drame težko najti čas za ustrezne rešitve, a je mnogo lažje, če jih imaš spravljene nekje zadaj v malih možganih, kot rada rečem. Naučil me je spoštljivega poslušanja sogovornika in kako utemeljim lastno razmišljanje z argumenti. Za njegov ljubeči očetovski razumski trening sem mu neskončno hvaležna iz srca, saj sem podobno vzgojila lastno hči, ki mi je pred nekaj tedni dejala, kako jo čudno gledajo sošolci na faksu, ko jim razloži kaj se bo lahko dogajalo, ker je pač predvidela določene možne scenarije in da mi je res hvaležna, da sem jo naučila predvidevati situacije, se nanje pripraviti in argumentirano debatirati.

Po drugi strani sem polnokrvna ženska, ko potrebujem čas in ramo drage osebe za moja hormonalna čustvena nihanja, za zaščito pred viharji vsakdana, ko občasno kar nekaj kompliciram pa še sama ne vem zakaj in ko me dragi povpraša, kaj je narobe, se včasih klasično bedno zlažem, da ni nič narobe, pa mu vseeno čez nekaj minutk poklapano priznam, v skladu z najinim partnerskim dogovorom, da si vse iskreno poveva, da sem nekaj tečna pa imam mogoče tiste moje »žute minute«, ko mi gre vse na živce.

Saj to poznate kajne drage dame. In ko rečemo našemu dragemu, da ni nič narobe, a nam na obrazu piše, da je vse narobe, si lahko dragi razbija glavo, kaj je narobe naredil in česa vse je kriv, a od nas dobi tisti nasikani odgovor »Vse je v redu« ali »ti že veš kako je«, kar našega moškega žal še bolj odvrne od resnega in iskrenega pogovora, ki pa si ga me dame v tistem trenutku najbolj želimo. In tako se oba le še bolj oddaljita od ljubečega in spoštljivega pogovora o tem, kako lahko rešita neko težavo. In negativni začarani krog pometanja problemov pod preprogo se žal nadaljuje v medsebojno odtujevanje, kopičenje zamer in naposled se par le še obmetava z očitki izpred več let nazaj. Pač, čustvena partnerka grozljivka, še zlasti, ko morajo to gledati in poslušati nič krivi otroci.

Torej pri svojem partnerskem svetovanju pogosto prevzamem vlogo tolmačke med moškim in ženskim jezikom. Poslušam njega, ko mi razlaga zakaj sta pri meni in vidim njo, da ji gre to njegovo opisovanje na živce, ker ga  je milijonkrat slišala, a ga očitno ni razumela, kaj ji v resnici sporoča. Pa nežno poprosim za dovoljenje, če smem »prevesti« njegovo razlago v ženski jezik. Ko ji povem na naš ženski način, se gospe obraz razjasni in mu dahne »ja zakaj mi pa tega nisi že prej povedal?!«, pa jo on debelo pogleda in reče »pa saj ti tole isto dopovedujem že zadnja tri leta«, in se prvič po dolgem času začneta gledati z nežnostjo. Zgodil se je v nekaj stavkih veliki pok in preobrazba v njunih energijah in odnosu. Nato pozovem gospo, da pove svojo verzijo iste zgodbe, ki jo nato pretolmačim v moški jezik. Seveda ob tem vedno oba prosim, da me popravita, če bom po njunem mnenju kaj narobe »prevedla« in se lahko pohvalim, da vedno pravilno prevedem njune misli v en in drugi jezik, ker kar sproti vneto kimata. Tudi on jo začudeno pogleda, objame in reče »torej midva že ves čas govoriva o istem, le da se nisva razumela?« in včasih mi je kar nerodno in me gane, ko se začneta spet ljubeče gledati in stiskati.

In podobnih ali enakih primerov je veliko. Kaj želim danes sporočiti vsem nam? Če privzamemo, da je naš način razmišljanja delovanja možgančkov in srca drugačen od delovanja našega moškega in seveda obratno, je veliko večja verjetnost, da si ne bomo delali dram in kreganja za dokazovanje lastnega prav, če bo dovolj, da se zavedata, da je potrebnega več iskrenega in enostavnega pogovora, ki bo slej kot prej privedel do približno skupne točke sporazumevanja, skozi katero se ne bomo več kregali ter bomo hitreje in bolj učinkovito našli stične zdrave kompromise. Vedno se lahko kaj več naučimo, nikoli nismo prestari za nova spoznanja in veščine še bolj složnega in kvalitetnega partnerskega odnosa.

 

Melita Kuhar