Nasveti za dame

Kot ste zagotovo že sami opazili, na vseh področjih delujemo moški in ženske povsem različno. Sicer resda navzven in površno pogledano, smo enakopravni in enako vredni, tiste klasične starodavne socialne vloge moškega in ženske, očeta in mame so se v zadnjih nekaj desetletjih na žalost močno razgradile, tako da so sedanje mlajše generacije krepko zmedene, kaj je njihova resnična identiteta kot moškega ali ženske, ki jo na neki simbolni ravni v sebi vseeno čutijo.

A življenje je točno takšno kot je, vsem nam lahko nosi nova spoznanja, če ostajamo radovedni za nova znanja in vsako izkušnjo vrednotimo skozi prizmo zavedanja, da nam je nekaj prinesla. Če okorelo gledamo na vse situacije in odnose okoli sebe, smo obsojeni, da bomo vedno znova ponavljali ene in iste napake, za kar bomo obtožili druge ljudi in okolico in ne bomo prevzeli odgovornosti zato, da osebnostno capljamo na mestu.

Zakaj takšen dolg uvod, se morebiti sedaj sprašujete. Zato, ker bi danes rada razmišljala o perečem vprašanju oziroma nalogi, s katero se res pogosto soočam v Svetovalnici, ko delam s pari in posamezniki pa vedno znova dobim enako vprašanje: Melita, ali nama lahko daš nekaj osnovnih napotkov, kako delujejo  moški na splošno in kaj potrebuje od mene, njegove ženske? Namreč, ko ji njen moški razlaga, da ga ona ne sliši in tudi razume ne, kaj ji vse govori ali ko jo je že stokrat prosil, da naj se drži tudi z njene strani sprejetih partnerskih dogovorov, ki jih ona krši, ker se ji ne zdijo nekaj zelo pomembni, njega pa to spravlja na obrate, ko ona samovoljno odloča o pomembnih družinskih zadevah, četudi se je z njim strinjala, da jih bosta skupaj dorekla in kar je še podobnega soliranja v partnerskem odnosu, se njemu vedno bolj trga, je nejevoljen, počuti se neslišanega in nespoštovanega. Seveda je posledica tega ta, da njun odnos zaide v škripce pa četudi se imata še tako zelo rada. Grdo se gledata in samo čakata, kdaj bo eden ali drugi planil in začel z obtožbami in demoliranjem partnerske energije, ki je eno izmed veziv dveh različnih posameznikov, ki sta pač skupaj v odnosu oziroma zakonu.

Pridejo v Svetovalnico moški, ki ne razumejo kako ženske delujemo, kaj bi rade in kako nam ustreči. Mi je pred kratkim povedal gospod, da za ženske je vse polno revij in prispevkov kako naj skrbi ženska za sebe, svoje telo, kožo, gube, prehrano, otroke, zelenjavo na vrtu, zelo malo pa je napotkov, kako naj ženska prisluhne svojemu moškemu in kako naj mu da lastna navodila za uporabo, da jo bo on bolje razumel in lažje z njo sobival. Ta gospod mi je dal misliti, da dejansko smo tako različni v dojemanju iste situacije ali odnosa, da je nujno, da oblikujem nekaj nasvetov za nas dame, kaj naši moški res potrebujejo.

Zagotovo drage moje poznate tisto vašo misel, ko vas dragi debelo gleda, kaj bi ve sedaj rade, pa mu nasikano in namrgodeno rečete »ja no, do sedaj bi pa ja že lahko vedel, kaj si želim«, ali kaj podobnega. Ne, žal moški, ki deluje po principu »dela« ali »ne dela« ne more vedeti, kaj si želi njegova draga v temle trenutku in obstaja tudi velika verjetnost, da je pozabil, če ste mu morebiti namignile kdaj poprej. In pride mimogrede do jeznih očitanj, glasnega prepiranja, kaj je kdo komu kdaj rekel. Brez veze res, kot da sta dva otroka v peskovniku, ki hočeta eden drugega ponižati in premagati. Nezrelo in nima poante, je izguba časa, energije in ljubezni.

Naši moški od nas želijo, da bi bile bolj prizemljene, torej bolj praktične kot pač oni so in bi nas s tem lažje razumeli in da bi bile manj zakomplicirane v zahtevah in odnosu, ker tega večina moških nekako ne zna razbrati, kar je bistvo in kaj zgolj okraski, ko iz naših zakompliciranih možganov nekaj od njega zahtevamo, saj on deluje na bolj enostaven način. No, tako pač je, s tem, da smo različni ni nič narobe, pomembno je le, da se tega res v vsaki skupni situaciji zavedamo in da vsak do nas stopi na žogo ter jo umiri in se nasmehne ter reče »vse bova uredila, umiriva se ter se dogovoriva«.

Nadalje bi naši moški radi, da jim bolj znamo pokazat kaj si želimo in tega ne zgolj držati v naših glavah, temveč povedati na glas. Kar še zlasti velja za področje seksa. Po navadi smo ženske v postelji tiho oziroma ne izražamo naših potreb in želja, kaj bi rade, da nam dela, nas lupčka, boža, liže in se ljubi z nami na način, kot tudi nam ustreza in da v tem tudi me uživamo. Kako naj on ve, kako mi paše in v čem uživam, če mu tega ne povem na glas? Nemogoče. On se torej trudi me zadovoljiti, meni je to brez veze, ker mi paše kako drugače, a sem potrpežljivo tiho in čakam, da mine recimo tale prazen seks, v katerem nisem bila zadovoljena. A si to želite? Ali pač odstranite tabuje in strahove, da vas bo narobe razumel ali vas obsodil, da bo pa ja on že dobro vedel, kaj vam paše in vas ne bo upošteval v vaši želji? Verjemite, sodobni moški še kako zelo želi slišati svojo žensko, da mu prišepne kaj si nekem trenutku želi in kako naj z njo ravna, ko se ljubita. Zmaga je dvojna! Ona je srečna, ljubljena in zadovoljena, saj je bila uslišana in on je srečen in zadovoljen, ker je zmogel svojo drago zadovoljiti in potešiti, kot si je ona želela, ker to njemu predstavlja največje zadovoljstvo, saj se s tem tudi on sam potrjuje, da je odličen ljubimec in s tem si tudi naš moški gradi nujno potrebno samozavest, ki delno izvira ravno iz uspešnosti ljubljenja z njegovo drago.

Torej dajmo drage moje razmisliti o tem, da smo bolj iskrene in razumevajoče do sebe, ko želimo vsako malenkost zakomplicirati in ko iščemo dlake v jajcu, ki jih ni. Dajmo se zavedati, da s takšnim pristopom lažje razumemo in slišimo tudi naše drage, ki včasih prav nebogljeni čakajo, da jih bomo slišale in skušale razumeti. Rada rečem, da je vsak od nas vreden svojega denarja, tako me dame kot naši moški. A če spremenimo paradigmo odnosnosti ter se začenjamo zavedati, da ni nič samoumevno, da sta oba dolžna eden drugega osrečevati ne pa napadati, če želita kvaliteten in srečen odnos, potem sem prepričana, da se bosta oba potrudila in spremenila na bolje vajin pristop eden k drugemu. Tako moški kot ženske smo čudoviti in unikatni, seveda pa vsak s svojimi generalnimi značilnostmi, o katerih danes razmišljam.

Verjemite mi, tako malo je potrebno za lep in ljubeč, pripaden in zvest odnos, če eden od drugega negujeta razumevanje in toleranco za različnost, ne pa iskanje vsega kar je narobe in ni po naše. Bo šlo, drage moje?

 

Melita Kuhar