Med in mleko

Vsi najbrž poznamo zgodbo o vzponu Rupi Kaur, kanadske pesnice indijskega rodu, ilustratorice, performerke in fotografinje, ki je svojo literarno pot pričela na Instagramu in si zato prislužila naziv ene izmed “instapoetinj”.
Svojo prvo pesniško zbirko Med in Mleko (Milk and Honey, 2014) je izdala v samozaložbi, nato pa jo leto kasneje natisnila še pri založbi Andrews McMeel Universal, izid pa pospremila z javnim disputom z Instagramom, češ da je ta mizogin, ker je odstranil njene umetniške fotografije s podobo njene lastne menstrualne krvi – in uspeh je bil zagotovljen: ko to zapisujem, so vse njene tri pesniške zbirke (Medu in Mleku sta sledili še The Sun and Her Flowers 2017, prevedena tudi v slovenščino ter Home Body 2020) prevedli v kar 42 svetovnih jezikov, prodali pa v več kot desetih milijonih izvodih, kot je zapisano na njeni internetni strani rupikaur.com.

Zbirka Med in mleko je tematsko razdeljena na štiri dele, ki so naslovljeni kot Trpljenje, Ljubezen, Razhajanje ter Okrevanje.
Če bi hoteli tudi grafično pravilno zapisati ta štiri poglavja, bi jih praviloma morali zapisati z malo začetnico;
namreč knjiga je spisana kot poklon njenemu materinemu jeziku, ki ne pozna velikih začetnic in ločil, razen pike.

V prvem delu prevladujejo motivi ranjene spolnonosti, zlorabe, temnega očeta in utišane matere:
“/kadar moja mati odpre usta/ da bi med večerjo kaj povedala / ji moj oče med ustnice zarine/ besedo tiho in ji prepove/
da bi še kdaj govorila s polnimi usti/”.
Lirski subjekt v zelo preprostih podobah izpričuje zlorabe in bolečine, vezane na intimno, medosebno raven bivanja; osrednji zaimek lirskega govorca vseh treh pesniških zbirk Rupi Kaur je povečini “jaz”, ki je trpinčen, ki včasih tudi sam trpinči in ki mestoma prehaja tudi v kolektivno, v “mi”, še posebej v zadnejm delu zbirke z naslovom Okrevanje.
Ko govori o zlorabi, piše za vse, za vse ženske: “/kolena/ so nam razpirali/ bratranci/in strici/ in moški/”.
Zaimek pa zna preiti tudi v drugo osebo, v nagovor, sploh ko se pojavi motiv avtoritativnega, zatiralskega očeta:
“/vsakič ko/ svoji hčerki poveš/ da nanjo kričiš/ iz ljubezni/ jo učiš da ni razlike/ med jezo in nežnostjo/”, ali pa na drugem mestu: “/oče. vedno me pokličeš ne da bi imel kaj povedati/”.
V večini primerov je lirski govorec izenačen s protagonistom, ki je največkrat izražen z zaimkom »jaz«, ponekod pa tudi s kolektivnim protagonistom (lirski govorec pogostokrat nadene masko kolektivnega »mi«), sploh na koncu zbirke, ko je spisan kot nekakšna hvalnica ženskam in ki kaže na to, da se razboleli ego, ko se celi od ljubezenskih ran, obrača h kolektivni moči vseh žensk.

Prvi del zbirke določi formo in ton preostalega dela; ko prebiramo te sila preproste pesmi, ki so v povprečju dolge samo par vrstic, dobimo prve vtise, kakša poezija je pred nami: ritmično izredno preprosta, gre za narativno poezijo, kar je nasploh pojav v sodobni poeziji po svetu in tudi pri nas; na trenutke, sploh če delo beremo v izvirniku, pa dobimo vtis, da beremo pravzaprav kvazi globoke citate z Instagrama, ki na instant način, površinsko, kažejo na navidez globlji red reči, kot je na primer pesem: “/če ne zadoščaš sami sebi/ potem ne boš nikoli zadoščala/ nekomu drugemu/”. In spet na drugem mestu: “/ti/ si svoja lastna/ sorodna duša/”.
Zlasti zadnji del zbirke, Okrevanje, iz katerega sili tudi feministični glas, je poln takšnih preprostih, mestoma klišejskih podob o opolnomočenju ženske in ženskega telesa, kar sega vse do nebritja dlak (tej motiviki instapesnica nameni kar nekaj verzov):
“/dlake/ če naj jih ne bi bi bilo/ potem sploh ne bi rasle/ na naših telesih/ “. In nadalje: “/meni se zdijo dlake lepe/ ko jih ženska nosi/ kot vrt na svoji koži/”.

Ko se potopimo globlje, v samo jedro zbirke, v poglavjih Ljubezen in Razhajanje, lahko označimo zbirko z naslednjimi pridevniki: kot klišejsko, neizvirno in površinsko. Od poezije bralec vnedarle pričakuje veliko več: njena differentia specifica je zmožnost, da z minimalnimi poetskimi sredstvi, na skrajno ekonomičen način, ustvari presežno, pokaže na globino reči ali pa na drugačen, povsem svojski način, osvetli nekaj povsem vsakdanjega.
V pesniški zbirki Med in mleko se to primeri zelo redko. Tudi pri odstiranju sveta za pojavi, pa četudi vsakdanjimi, Kaurjeva ne gre daleč. Njena vsakdanjost ponavadi ostane kar takšna, vsakdanja: “/tvoje roke/ naj ne držijo/ mojih rok/ tvoje ustnice/ naj ne poljubljajo/ mojih ustnic/ ampak kaj drugega./”, in se giblje v povsem klišejskih pojmih: “/sem galerija polna umetnin/ a ti nisi odprl oči/ “. Če pa je bralec pozoren na čustveno, sentimentalno raven njene poezije, ga Rupi Kaur ne bo pustila ravnodušnega in bo odhajal od zbirke (instantno) zadovoljen.

Če povzamemo:

Pesniška zbirka Med in mleko je prepolna preprostih citatov s socialnih omrežij, verzov, ki tako spominjajo na te, ki jih lahko pod videi vidimo izpisane na Tiktoku, kar pride do izraza sploh, če jo beremo v izvirniku.
Pomenljivo je, da na svoji internetni strani Rupi Kaur te iste verze iz zbirke s svojimi izvirnimi ilutsracijami prodaja kot tatuje ali pa napise na majicah. Seveda je Rupi Kaur tudi premišljena tržnica: pri svojih dvaindvajsetih je imela zaposlenih 7 ljudi, ki so poganjali njena socialna omrežja ter turneje, kjer nastopa kot performerka (osvetljena z umetniško lučjo recitira svojo poezijo).

Gre torej za svojevrsten izdelek našega časa: vsakokraten premislek o konkretnem pesniškem delu vedno razpira tudi vprašanje o pesniškem oziroma poetičnem diskurzu, in o značilnosti njegovega načina opomenjanja sveta, s tem pa tudi, katere so tiste specifike, ki so vpisane v pesem in ki kažejo na značilnost zgodovinskega trenutka, v katerem je pesem nastala, in iz tega izhajajoče konkretno vprašanje: kaj danes je ali ni poezija in kaj nam “nudi” v dobi, ko je umetnost bolj kot kadarkoli vpeta v kolesje tržnega uspeha in dobička, in ko je umetnik prav vsak, ki se za takšnega okliče.

Rupi Kaur je v tem smislu simptom našega časa, ko so tržni odnosi pronicali v prav vsa področja človekovega bitja in žitja;
in neizpodbitno dejstvo je, da se iz Kaurjine poezije očitno cedita med in mleko, če menimo, da je umetnica, ali pa ne.

Nike Sekulo