Ko se ne pogovarjata

Vedno znova me preseneča, kako skupaj živijo pari, ki so bili sposobni kupiti dom, imajo službe in so naredili dva do tri otroke, a se med seboj sploh ne pogovarjajo. Ponosno mi povedo, da se ne kregajo. Da sicer žena kdaj tečnari in ji ni po godu, da on spije pivo, medtem ko čaka sina na nogometu in ga potem odpelje domov, a jo on gledko presliši in to še vedno počne, za kar ve tudi ona. Opazujem ju, ko sedita pred menoj v stiski, živčna in nemirna. Ne vesta, kako odgovarjati na moja vprašanja, tako da je včasih videti, kot da iz njiju na silo vlečem besede in stavke, čeprav redno hodita k meni v Svetovalnico, in kot kaže, prihaja do pozitivnih sprememb v njuni komunikaciji ter odnosu. 
Med njima ni pretoka energije, ki ga imajo mnogi pari, ki so bolj gostobesedni in strastni pri zagovarjanju lastnih stališč. Korektno opravljata vsak svojo nalogo, ki jo predpisuje njuna družbena vloga, na kaj več kot to pa sta pozabila.
Pozabila sta, kako je videti, ko se zvečer usedeta in pokramljata, si dajeta pozornost in jima je mar, kaj se je čez dan dogajalo enemu in drugemu. Ko sem jima dala točno tako nalogo, sta me oba gledala z velikimi očmi in strahom, češ o čem za vraga pa naj se pogovarjava po tolikih letih.

Enaka vprašanja dobim od mnogih mojih čustveno odtujenih parov, ki jim za nalogo dam, naj vsak dan za pol ure pozabijo na vse gospodinjske obveznosti, televizijo, telefone ter drugo šaro in se popolnoma posvetijo eden drugemu prek drobnega in pozornega pogovarjanja o malenkostih, tako da iščejo, kaj se je pozitivnega in prijetnega dogajalo čez dan. Želim, da so bolj pozorni na občutenja eden drugega, podobno kot so se sestajali na prvih zmenkih in so dali vse od sebe, da bi se prikazali v lepi luči.
Ja, z leti ta naša “lepa luč” zbledi. Postanemo si samoumevni, vse je enako, predvidljivo in rutinirano. Nobene strasti ni več, pa ne mislim le v postelji, ker intimnosti pri opisanih parih že dolgo ni več, temveč tukaj govorim o življenjskem soku, strasti, ki daje posamezniku in posledično paru tisto dodano vrednost, zaradi česar vesta, zakaj sta se odločila eden za drugega in kako vedno znova izražati svoje potrebe in stališča. Sama vedno jasno povem, da razumem pare, ki se sporečejo in kregajo, a ob tem vedno poudarim, naj bo to izmenjava mnenj, saj res ni možno, da se dva različna posameznika, ki sta skupaj, o vsem popolnoma strinjata. Ko zagovarjamo lastno stališče, ki je drugačno od partnerjevega, moramo imeti pred očmi nenehno cilj. Z definiranim ciljem izmenjave različnih mišljenj lažje sklepamo zdrave kompromise in različna stališča približamo istemu imenovalcu, ki potem lahko združi oba. Pri izmenjavi mnenj je seveda izjemno pomembno tudi to, da komunikacija ostaja spoštljiva in se opira na argumente, ne pa na naša čustvena stanja, ki so odraz tega, da hočemo “nasprotnika” (kako žalostno, da za nasprotnika jemljemo lastnega partnerja!) prepričati, da imamo prav zgolj mi, ali da ga ponižamo s čustvenim izsiljevanjem. To ni primerna in zdrava komunikacija, temveč je oblika psihičnega nasilja. Torej, dragi moji pari, pogovarjajte se umirjeno, pozorno se poslušajte, naj vam bo mar zato, kar vam želi povedati vaš partner. Verjemite, ni tako težko. Toda za to pa prav gotovo potrebujeta primeren čas in odmik od telefona ali televizije, ki moti vašo osredotočenost na živo bitje poleg vas.

Melita Kuhar