Kdaj je konec zveze?

Včasih od kakšne svoje stranke dobim zanimivo vprašanje. Pred kratkim me je tako ena vprašala, kako človek ve, kdaj je konec zveze in kdaj nima več smisla ostati skupaj. Verjetno smo se vsi kdaj to vprašali, ko smo bili zataknjeni v odnosih, ki nas niso več polnili in nam dajali miru in varnosti.

Sama bi odgovorila takole: V partnerskem odnosu nima več smisla vztrajati takrat, ko je odnos mrtev. Kdaj pa je odnos mrtev? Takrat, ko oba partnerja živita eden mimo drugega; ko se ne pogovarjata več o ničemer, kar bi se dotikalo njunih potreb, želja, majhnih veselj in zadovoljstev; ko nista intimna; ko jima ni mar, kako se počuti drugi; ko znotraj odnosa ne moreta zadovoljevati potreb po varnosti, čustveni bližini in pripadnosti; in ko si več ne zaupata. To, da sobivamo v neki skupnosti zaradi lažjega plačevanja kreditov in položnic, vse ostale čustvene odnosne vrednoste pa ostajajo prazne in neizpolnjene, je prav tako merilo mrtvega in praznega odnosa.

Vsekakor je dejstvo, da partnerja praznine njunega odnosa običajno ne občutita enako. Mogoče je enemu od njiju takšen status quo v redu, saj se je nanj navadil in ne bi rad razdiral obstoječe cone udobja, pa kakorkoli je že prazna in ne prinaša sreče ter zadovoljstva. Ljudje smo pač bitja navad in nas je strah sprememb, zato pogosto raje vztrajamo v bolečini in praznini, kot da bi se soočili z izivom spremembe lastnega življenja in odnosa. Navsezadnje tudi odnosa do sebe. Povprašajmo se, zakaj tudi sami sebe ne slišimo, kaj si želimo, kaj nas lahko osreči, kaj potrebujemo in česa nočemo?

Sama trdim, da sta oba partnerja odgovorna, da preden vse dokončno razdreta, poiščeta še zadnjo možnost analize in pregleda njunega odnosa tudi tako, da poiščeta ustrezno strokovno pomoč, ki jima lahko pomaga osvetliti, kje sta se zataknila, zakaj sta se zanemarila in kje je nasedel njun odnos. Ko to naredita in res uvidita, da nima smisla vztrajati v nečem, za kar nimata več ne volje ne energije, in se zavedata, da sta res poskusila vse, kar je možno, da bi ugotovila, ali je še možna rešitev, potem lahko brez slabe vesti in obžalovanja razdreta trenutni odnos, ki ju utesnjuje in jima ne prinaša nobenega zadovoljstva.

Poznam veliko primerov ločenih partnerjev, ki pri meni izrazijo zelo močno čustveno stisko spričo prenagljene odločitve o razhodu, saj kasneje ugotovijo, da so se premalo potrudili, da niso dali vse od sebe in da niso našli nekoga nevtralnega, kar strokovnjak je, ki bi jima pomagal pravočasno osvetliti določene pasti in zanke propadajočega razmerja, za kerega bi se morebiti še bilo vredno potruditi in ga rešiti. Veste, bolečina in obžalovanje, da smo zvezo prehitro končali, sta izjemno močna, krivda pa še dodatno zažira tako čustveno podrto osebnost posameznika. Odnosa je konec tudi takrat, ko nam res ni popolnoma več mar za partnerja. Ko do njega ne občutimo nobenega spoštovanja in sočutja. V odnosu soliramo in živimo, kot da smo samski, ne upoštevajoč potreb in želje druge osebe, s katero smo v odnosu. Ni nam mar za nič, predvsem gledamo nase in običajno zunaj zveze dovoljujemo potrebo po varnosti in bližini. A to je že druga zgodba.

Razmislite, v kakšnem odnosu ste. Kaj vam daje? Kaj vi vlagate vanj? V kolikšni meri so uslišane vaše želje in zadovoljene vaše potrebe? In ali vi sami slišite partnerja in upoštevate, kar vas prosi?

Melita Kuhar