“Imeti rad” je premalo

Kaj ali koga imate radi? Imate radi svojo najljubšo srajco, svoje kolo, psa ali mačko? Imate radi pašto, krompir ali pizzo? Radi svojega moža ali ženo? Upam, da ljubite svoje otroke. Namreč, sama kar krepko ločim med pojmoma “imeti rad” in “ljubiti”. Jaz svojo hči neskončno ljubim, imam rada najinega psa.

Pogosto slišim od mojih parov, da se sicer še vedno imata rada, a da si gresta na živce, da iščeta dlako v jajcu, da se ja lahko skregata brez posebnega smisla ali namena. Navajena sta, da potrebujeta partnersko dramo, da se pogovarjata in kregata kar tako, v tri krasne rože, s tem pa itak ne rešita nobenega problema ali nesporazuma oziroma različnih mnenj. Kaj so posledice take mimobežne komunikacije?

Posledica je trganje odnosa, razgradnja finih nevidnih nitk partnerskega odnosa, ne zgolj ljubezni oziroma ljubeče naklonjenosti. To je že davno odšlo na smetišče vajinega odnos, ki sta ga pozabila negovati, ga zalivati, si vzeti čas zgolj za vaju, ko se prelevita v zgolj enega moškega in eno žensko, pri tem pač spustita in dasta na stran za kakšno uro vlogo fotra in matke ter sta zgolj vidva, takšna kot sta bila še samska in zaljubljena, preden sta postala pravi par.

Vsako leto pred pomladjo se obhaja Valentinovo, ki da je dan zaljubljencev in je priletel v našo deželico s prihodom potrošništva. Pustimo ob strani grozljivo skomercializiranost, ki smo ji priča na ta dan, ko moški, pa tudi dame, histerično iščejo darila in še kakšno prosto mizo v malce boljši gostilni. Žalostna opazujem pare, ki takole na Valentinovo igrajo svoje srečne obraze, ker je tako zapovedano, že naslednji dan pa se ponovno vržeta v vsakdanjo rutino praznosti odnosa in kot da prejšnjega dne ni bilo, spet živita eden mimo drugega oziroma funkcionirata kot sostanovalca.

Imeti svojega partnerja rad je lepo. Vse super, da še obstaja neko ljubeče čustvo do njega ali nje. Ob tem pa vas izzivam s vprašanjem, da boste malce pri sebi naredili samoinventuro, kakšen je vajin odnos? Se v vajinem odnosu počutite varno, sprejeto in slišano s strani partnerja? Vam prisluhne in se osredotoči na vaše besede, prošnje ali sporočila? Ali pa mu ni mar za to, kar se v vaši ženski glavi in zmedenih hormonov polno telo dogaja? Ali ga vi slišite, ko vas prosi, da manj jamrate in bolj proaktivno iščete rešitve, pri katerih vam bo z veseljem pomagal? Ali pa eden drugega izklopita v komunikaciji in se o ničemer več ne pogovorita temveč pač živita po inerciji skupaj, solirata v skupnem odnosu?

Moje delo v Svetovalnici in moje poslanstvo je v tem, da čim bolj razlagam, kako oblikovati zdrave in spoštljive medsebojne partnerske odnose. Imeti se rad je fajn in lepo, a to je le del celote odnosa. Ljubeča naklonjenost je lahko lepilo dveh različnih ljudi v tisto tiho nitko, ki ju povezuje, torej odnos, v katerega pa aktivno neprestano vlagamo, se trudimo sebe izražati in z iskrenim zanimanjem poslušati in razumeti partnerja. Kako pa vlagamo v odnos, sedaj razmišljate kajne? Vem, ker to vprašanje redno dobim na vseh predavanjih in svetovanjih. Vlaganje v odnos pomeni, da neprestano delamo na sebi oziroma na lastnih vzorcih in programih iz naših izvornih družin, saj na prvo žogo imamo potrebo in vedenje, da vstopamo v odnos ter ga živimo tako kot so ga naši starši, običajno seveda ponavljamo vzorec starša istega spola. A kaveljc je v tem, da naš dragi ali draga nista naš oče ali mama temveč je to druga osebnost, ki ima njej lasten in drugačen vzorec ali program. No, kako pa to za božjo voljo spraviti na isti, vsaj približno skupni imenovalec?

To je vedno težko, ker nas najbolj minira naš lastni ego, sploh, ko kaj ni po naše, pa reagiramo iz ego stanja triletnika ali štiriletne pupe, ki hoče, da se jo sliši in upošteva, pa to zahteva skozi histerično dramo ali pač bolj po odraslo, tako da pozove svojega dragega, da se usedeta ter v miru pogovorita in pri tem spoštujeta različnost videnja vsak svoje strani in argumentov. Mimogrede, dame moje, kaj je to argument za vas?

Skratka, pogovarjati se je treba. Par pride, ne vesta ali še kar ostati skupaj ali pač iti narazen. Se ne kregata, sta enovita v vzgoji, stabilna v prihodkih, skratka idilična slika družinice s tremi še dokaj majhnimi otroki. Vsak posebej izjavi, da ima rad njo oziroma njega, a da sta ugotovila, da sta nekje na poti karier, starševstva in vsakodnevnih težavic in različnih vizij napredka odnosa postala odtujena in brezbrižna do stiske eden drugega. Naveličana sta tega, da se o njunih doživljanjih razlik nikoli resno in iskreno ne pogovarjata, ne poznata se več, seksata zelo redko, ker imata občutek, da je to le še zgolj mehansko početje brez strasti in oba se hitro obrneta vsak na svojo stran postelje, ko opravita. Žalostno kajne? Je morebiti kaj podobnega tudi pri vas?

Rešitev tega stavka, da se sicer imava rada, a razmišljava o ločitvi? Vsak je dobil nalogo, da stopi na svojo žogo, da dobro razmisli, kakšno ima sploh vizijo odnosa, kaj potrebuje od partnerja ali partnerke in ali je sploh še dovolj motiviran, da se poda v osebnostno preobrazbo ter istočasno v oblikovanje odnosa, seveda vsak s svoje strani. Ko je naš par ugotovil, da je še kar nekaj zaloge energije, volje ter želje po preoblikovanju odnosa, smo se vsi trije podali na to pot, za kar potrebujeta čas, voljo, motivacijo, naklonjenost, ljubezen in nekaj denarja. Nekateri pari na tej poti ugotovijo, da so že preveč izčrpani in niti ljubezni več ne čutijo, torej niso motivirani za vlaganje v prenovljeni odnos. Do tega imajo vso pravico, kajti čustvom ni mogoče ukazovati, odnos pa se je sčasoma izpraznil. Razideta se, včasih pa tudi ne in sobivata v skladu z nekakšnim dogovorom, ker se jima ne da deliti skupnega premoženja in maltretirati otrok z njuno partnersko naveličanostjo. Ne sprašujeta se kdaj se kateri vrne, s kom je kdo prebil kakšno noč, kaj se mu je vmes dogajalo, sta pač sodelujoča starša in sostanovalca. Tudi to je realnost marsikaterega slovenskega para, ki kaže navzven za socialno okolje masko srečne in zadovoljne družinice. Ja, vsak ima pravico do lastnih odločitev ter pri tem prosim pomislite o tem, kakšne posledice le-ta ima.

Dragi moji, bodite spoštljivi do svojih čustev ter do drugačnosti njega ali nje. Iskreno se pogovarjajta in poiščita situaciji primerne zaključke ali dogovore, ki se jih seveda dajta držati. Izkazujta si čustva ljubezni in privrženosti, pa ne zgolj na Valentinov dan temveč še preostalih 364 dni.

 

Melita Kuhar