Epidemija moških, ki odhajajo

Razmišljam, kaj se v resnici dogaja, da moški tako množično zapuščajo svoje družine. Ali se je sedaj toliko več moških opogumilo in za seboj pustilo otroke in partnerko, ker so šli v iskanje smisla svojega življenja? Kot mi pravijo nekateri odrasli moški, jim otroci veliko pomenijo, toda še več jim pomeni, da se znorijo, da poskusijo še kakšen adrenalinski šport ali v svojo posteljo zvabijo še kakšno novo žensko. Tega si nisem sama izmislila.

Ne sodim in ne obsojam, navajam zgolj dejstva, o katerih poslušam v Svetovalnici in berem na forumu Ločitve portala med.over.net, ki sem ga moderirala. Gospa piše o tem, da mož nima več interesa zanjo in za njuna dva otroka. Da se ji je opravičil, ker ve, da jo bo bolelo, a da jih bo vseeno zapustil. On verjame, da se bo znašla z otrokma, da je čudovita mama in da se sam počuti odveč. pravi, da si želi najti smisel svojega življenja. In odide. Otroci jokajo in mamo sprašujejo, kam je šel oči, mama pa joka in jim skozi solze pravi, da ga ne bo več. Razrita družinska zgodba. Mnogo jih je.

Poznate tudi vi kakšno? Še ena: Mlad in lep par sredi tridesetih. Imata dva predšolska otroka, tretji je na poti. Neprestano se kregata oziroma pravilneje rečeno: neprestano sta se kregala. Ker je on nekega večera odšel živet drugam. Pravi, da ni zmogl več poslušati vseh njenih napadov in krivičih obtožb. In to sta počela pred otrokoma vsak večer, ko se je vrnil iz službe, saj ima zahtevno delo. Ni ji bilo prav, da ga nikoli ni, saj ji nikoli ni nič pomaal, nikoli je ni vprašal, kako je, nikoli je ni objel in ji rekel, da bo vse v redu, nikoli se ji ni posvetil, kot je ona želela … In še mnogo drugih obtožb je poslušal. Takšno njegovo vedenje in odločanje zagotovo ne pripomoreta k složnemu družinskemu in partnerskemu življenju, se vam ne zdi? To je bil njegovo opis ženinih obtožb, ki mu jih je povedala tudi gospa sama, polna očitkov in zamer do moža, ki jo je zapustil samo s tremi otroki.
Ker tretji otrok bo vsak čas prikukal v družino, ki to več ni. Kaj pove mož na vse zgoraj naštete očitke?

Mož pove, da je ženo neštetokrat prosil, da naj se ne razburja pred otrokoma in da naj mu na štiri oči pove, karkoli mu že zameri in očita, a ga pri tem ni nikoli upoštevala. Kričala je nanj in ga zmerjala. Nikoli ni ničesar dovolj dobro naredil. Kadarkoli se je potrudil, da bi ji pomagal ali jo razvedril, mu je v svoji nestrpnosti vedno rekla, da nima pojma ali pa da naj se neha truditi, ker vse samo pokvari. Ko jo je prosil, da si vzame kakšen popoldan ali vikend samo zanju kot partnerja, ga je zavrnila, češ da jo otroka obvezno in nenehno potrebujeta. Moža ni več videla kot partnerja, temveč le kot nekoga, ki ga lahko obtožuje za vse sorte lastnih zamer, in se ob tem sama popolnoma nič ne potrudi, da bi vseeno občasno negovala njuno partnerstvo. Tale zadnji stavek je povedala sama gospa, ki sedaj, ko ostaja sama, prizna, da je naredila cel kup napak in da ga je res začela ignorirati, ko se je rodil prvi otrok, kmalu zatem pa še drugi. Saj ji je pomagal, prizna, a se ji je zdelo, da ni nikoli dovolj ustrezno opravil dela, pa ga je rajši odgnala in sama postorila, ker se ji jezdelo, da je tako boljše. Mož je priznal, da je spričo toliko nerganja in kreganja, ki ga je bil deležen s strani žene, res rajši pozno v večer ostajal v službi, pa da je prišel domov ob takšni uri, da sta otroka bila že spakirana v postelji, da jima je lahko samo še dal lupčka za lahko noč. Upal je, da se bo tako lahko izgonil prepirom s soprogo, a se je seveda njena jeza zgolj poglabljala. In tako iz dneva v dan, iz meseca v mesec in iz leta v leto.

Oba pravita, da se imata še vedno rada. Žena pravi, da bi naredila vse, da ga dobi nazaj, in da se sedaj res zaveda, kje ga je lomila vsa ta leta, ko sta se pospešeno odtujevala eden od drugega. Da ji je žal, da je obupana in da ga ljubi! Obljublja mu, da se bo spremenila in da bo otroček, ki se bo kmalu rodil, spremenil njen odnos do moža. Gospod pove in pri tem joka, da mu je zelo hudo, da jo ima rad, da mu je še vedno zelo seksi ženska, a da ne verjame, da si bo premislil in se vrnil v družino. Prizna in pove svojo ugotovitev, da je teh nekaj mesecev, ko sta narazen, mnogo boljši oče otrokoma, ki pri njem preživljata vikende. Posveča se jima in jima je popoloma predan ves čas, ko so skupaj. Otroci niso več priča njunim prepirom in kar se njega tiče, vsi skupaj živijo bolj umirjeno. Kaj bo po rojstvu otročka, ne vesta. Za sedaj nič ne kaže, da bi zmogla razdelati zamere in stopiti na novo skupno partnersko pot, ki bi jo bilo treba šele oblikovati in zgraditi.

Kaj naj bi bil nauk te zgodbe, ki je morebiti podobna vajini ali od nekoga, ki ga poznate? Težko je zgolj na enega partneja s prstom kazati, češ da je vsega krvi. Ker to pač ni res. Je pa dejstvo, da epidemija moških, ki zapuščajo svoje družine, tudi nekaj pove. Sprašujem se, ali gre za nesprejemanje odgovornosti za družino in za njihovo vlogo očeta in partnerja.

Morebiti se eden od vzrokov za tako drastične odločitve partnerjev, ki so tudi očetje, skriva v dejstvu, da sedaj dobiva otroke že tista generacija moških, ki je odraščala v permisivnem družinskem okolju, kjer jim je bilo kot otroku in najstniku vse dovoljeno. Imeli so vso pozornost staršev, predvsem mame, in so odrasli v egoistične razvajene moške, ki stremijo predvsem k izpolnjevanju lastnih potreb in želja. To je ena možnost. Druga je, da se enostavno ne zmorejo več boriti s partnerko, da ji pokažejo, da otroci niso vse bistvo njune družine, temveč da sta nekje na tej točki pomembna tudi onadva kot moški in ženska. Priznajmo, dame, da smo kdaj tudi me vredne svojega denarja in smo dostikart preveč popolnoma predane in posvečene otrokom, ob tem pa zanemarimo sebe kot žensko, partnerko, prijateljico in ljubimko svojega partnerja. Tretja možnost je, da živimo v dobi razvajenih odraslih ljudi, ki lahko vse dobijo. Tako tudi odrasli moški od svoje partnerke pričakujejo, da jim bo nadomestna mama, kar seveda partnerko jezi, in sčasoma se odtujita. Četrta varianta je, da je ženska, s tem ko je dobila otroka in si izpolnila materinsko željo, partnerja čustveno odstranila iz svojega in otrokovega življenja, kar seveda vzame davek in povzroči, da partner sprejme težko odločitev in odide iz družiine, v kateri tako rekoč ni zaželen. Kot vidite, je vzrokov kar nekaj, povod pa je lahko ena sama malenkost, ki bi se vam zdela banalna, za nekoga pa je to tista kaplja čez rob.

Kot že neštetokrat povedano in napisano, je treba partnerski odnos vedno negovati, saj je enako pomemben in poteka vzporedno s starševsko vlogo, ki si jo parnerja nadeneta, ko se jima rodi otrok. Rojstvo otroka razdre tiste filigransko krhke nitke partnerskega odnosa in treba je na novo zgraditi odnosno dinamiko vseh družinskih članov, kar je zahtevna in odgovorna naloga.

Mnogi pari pomembnost svoje privrženosti in spoštovanja ugotovijo šele takrat, ko je prepozno in ko se je eden od partnerjev nehal boriti za svoj košček sona v družini. Ali pa je imel vsega dovolj, ker želi živeti svobodno življenje, za otroke bo pa že poskrbel, da jim ne bo nič manjkalo. Morebiti jim materialno ne bo nič umanjkalo, a vloge in pomena očeta ne more nadomestiti nobena, še tako požrtvovalna mama, ki se razdaja za potomce in je nase v tem procesu popolnma pozabila.

Za konec še eno opažanje, ko sem sedela na plaži v vetrovnem mestecu na jadranu. Valovi visoki, ni za plavanje, sonce sramežljivo kuka skozi oblake, nedaleč od mene na produ sedi štiričlanska družinica. Njo zelo zebe, zavija se v brisačo. On visok in privlačen moški, napol sedi ob njej, občasno poboža enega otroka, hčerkici popravi kapuco kopalnega plaščka in ji da jagodo grozdja v usteca, nato pa svojo glavo nežno položi na ženina kolena. Ona ga ljubeče boža po glavi in ga opazuje z ljubeznijo. Umirjena je, vidi se, da je njegova boginja. On pa je samozavesten moški, ki je izjemno ljubeč in pozoren do njunih otrok in obenem poljubi svojo zmrznjeno ženo s tako toplino, da ostanem kar malce ganjena. Nauk te zgodbe. Tako malo je treba, da je družinska sreča popolna. In tako veliko, ko jo minirata oba partnerja, prepričana o svojem prav, brez možnosti pravočasnega kompromisnega dogovarjanja, ko se odnos lahko še reši, preden svoj tok preusmeri v razpad, jezo, žalost in obup.

Melita Kuhar