Epidemija moških, ki odhajajo

Razmišljam, kaj v resnici dogaja, da moški tako množično zapuščajo svoje družine? Ali pa se je sedaj toliko več moških opogumilo in za seboj pustilo otroke in partnerko, ker so šli v iskanje smisla svojega življenja. Kot mi pravijo nekateri odrasli moški, jim otroci veliko pomenijo, a več jim pomeni, da se znorijo, da še kakšen adrenalinski šport poizkusijo ali še kakšno novo žensko zvabijo v svojo posteljo. Tega si nisem sama izmislila.

Ne sodim in ne obsojam, navajam zgolj dejstva, o katerih poslušam v Svetovalnici in berem na forumu Ločitve portala Med Over Net, ki sem ga moderirala. Gospa piše o tem, da mož nima več interesa za njo in dva otroka, da se ji je opravičil, ker ve, da jo bo bolelo, a da jih bo vseeno zapustil. On verjame, da se bo znašla z otrokoma, da je čudovita mama in da se on počuti odveč.Pravi, da si želi najti smisel svojega življenja. In odide. Otroci jokajo, mamo sprašujejo kam je šel oči, mama joka in jim skozi solze pravi, da ga ne bo več. Razrita družinska zgodba. Mnogo njih.

Poznate tudi vi kakšno? Še ena. Mlada in lepa moški in ženska, sredina tridesetih. Imata 2 predšolska otroka, tretji je na poti. Se neprestano kregata, oziroma pravilneje rečeno: sta se non stop prepirala. Ker on je nekega večera odšel živet drugam. Pravi, da ni zmogel več poslušati vseh njenih napadov in krivičnih obtožb. In to sta počela pred otrokoma, vsak večer, ko se je vrnil iz službe, saj ima zahtevno delo. Ni ji bilo prav, da ga nikoli ni, nikoli ji ni nič pomagal, nikoli je ni vprašal kako je, nikoli je ni objel in ji rekel, da bo vse v redu, nikoli se ji ni posvetil, kot je ona želela in še mnogo drugih obtožb je poslušal. Takšno njegovo vedenje in odločanje zagotovo ne pripomore k složnemu družinskemu in partnerskemu življenje, se vam ne zdi? To je bil njegov opis ženinih obtožb, ki jih je meni tudi gospa sama povedala, polna očitkov in zamer do moža, ki jo je zapustil samo s tremi otroci. Ker tretji otrok bo vsak čas prikukal v družino, ki to več ni. Kaj pove mož na vse zgoraj naštete očitke?

Mož pove, da je ženo neštetokrat prosil, da naj se ne razburja na njega pred otrokoma, da naj mu pove, karkoli mu že zameri in očita, na njune štiri oči, pa ga pri tem ni nikoli upoštevala. Kričala je nanj in ga zmerjala. Nikoli ni nič dovolj dobro naredil za njo.Karkoli se je potrudil, da bi ji pomagal ali jo razvedril, mu je vedno rekla v svoji nestrpnosti, da nima pojma ali pa da naj se neha trudit, ker vse samo pokvari. Ko jo je prosil, da si vzame kdaj kakšen popoldan ali vikend samo za njiju kot partnerja, ga je zavrnila, češ da jo otroka obvezno in nenehno potrebujeta. Moža ni več videla kot partnerja temveč le kot nekoga, ki ga lahko obtožuje za vse sorte lastnih zamer ter se sama popolnoma nič ne potrudi, da bi vseeno občasno negovala njuno partnerstvo. Tale zadnji stavek je povedala sama gospa, ki sedaj, ko ostaja sama, prizna, da je naredila cel kup napak in da ga je res začela ignorirati, ko se je rodil prvi otrok, kmalu zatem še drugi. Saj ji je pomagal, prizna, a se ji je zdelo, da ni nikoli dovolj ustrezno opravil dela, pa ga je rajši odgnala in sama postorila, ker se ji je zdelo, da je tako boljše. Mož je priznal, da je spričo toliko nerganja in kreganja, ki ga je bil deležen s strani žene res rajši ostajal pozno v večer v službi, pa da je prišel domov ob takšni uri, da sta otroka že bila spakirana v postelji, da jima je lahko dal le še lupčka za lahko noč. Upal je, da se bo tako lahko izognil prepirom s soprogo, a se je seveda njena jeza zgolj poglabljala. In tako iz dneva v dan, iz meseca v mesec in iz leta v leto.

Oba pravita, da se imata še vedno rada. Žena pravi, da bi vse naredila, da ga dobi nazaj in da se sedaj res zaveda, kje vse ga je lomila vsa ta leta, ko sta se pospešeno odtujevala eden od drugega. Da ji je žal, da je obupana in da ga ljubi! Obljublja mu, da se bo spremenila, da bo otroček, ki se bo kmalu rodil, spremenil njen odnos do moža. Gospod pove in pri tem joka, da mu je zelo hudo, da jo ima rad, da mu je še vedno zelo seksi ženska,a da ne verjame, da se bo premislil in se vrnil v družino. Prizna in pove svojo ugotovitev, da teh nekaj mesecev, ko sta narazen, je mnogo boljši oče otrokoma, ko preživljata vikende pri njemu. Posveča se jima in je popolnoma predan ves čas, ko so skupaj.Otroci niso več priča njunim prepirom in kar se njega tiče, vsi skupaj živijo bolj umirjeno. Kaj bo po rojstvu otročka, ne vesta. Za sedaj nič ne kaže, da bi zmogla razdelati zamere in stopiti na novo skupno partnersko pot, ki bi jo bilo potrebno šele oblikovati in zgraditi.

Kaj naj bi bil nauk te zgodbe, ki se morebiti podobna dogaja vama ali komu, ki ga poznate? Težko je zgolj na enega partnerja kazati s prstom, da je vsega kriv. Ker to pač ni res. Je pa dejstvo, da epidemija moških, ki zapušča svoje družine tudi nekaj pove. Sprašujem se ali gre za nesprejemanje odgovornosti za družino, za biti oče in partner?

Morebiti se eden od vzrokov za tako drastične odločitve partnerjev, ki so tudi očetje skriva v dejstvu, da sedaj dobiva otroke že tista generacija moških, ki je odraščala v permisivnem družinskem okolju, kjer mu je bilo kot otroku in najstniku vse dovoljeno, imel je vso pozornost staršev, predvsem mame in je odrasel v egoističnega razvajenega moškega, ki stremi predvsem k izpolnjevanju lastnih potreb in želja. To je ena možnost. Druga je, da se enostavno ne zmore več boriti s partnerko, da ji pokaže, da niso otroci vse bistvo njune družine  temveč da sta nekje na tej točki pomembna tudi onadva kot moški in ženska. Priznajmo dame, da smo kdaj tudi me vredne svojega denarja in smo dosti krat preveč popolnoma predane in posvečene otrokom, zanemarimo pa sebe kot žensko, partnerko, prijateljico, ljubimko svojemu partnerju. Tretja možnost je, da živimo v dobi razvajenih odraslih ljudi, ki lahko vse dobijo, tako tudi odrasli moški od svoje partnerke pričakujejo, da mu bo nadomestna mama, kar seveda partnerko jezi in sčasoma se odtujita. Četrta varianta je, da je ženska, s tem, ko je dobila otroka in si izpolnila materinsko željo, partnerja čustveno odstranila iz svojega in otrokovega življenja, kar seveda vzame davek v temu, da partner sprejme težko odločitev in odide iz družine, v kateri tako rekoč ni zaželen. Kot vidite, je vzrokov kar nekaj, povod pa je lahko malenkost, ki bi se vam zdela banalna, nekomu pa je to tista kaplja čez rob.

Kot že neštetokrat povedano in napisano, je vedno potrebno negovati partnerski odnos, ki je enako pomemben in poteka vzporedno s starševsko vlogo, ki si jo partnerja nadeneta, ko se jima rodi otrok. Ker rojstvo otroka razdre tiste filigransko krhke nitke partnerskega odnosa in je potrebno na novo zgraditi odnosno dinamiko vseh družinskih članov, kar je zahtevna in odgovorna naloga.

Mnogi pari pomembnost njune privrženosti in spoštovanja ugotovijo šele takrat, ko je prepozno in ko se je partner odnehal boriti za svoj košček sonca v družini. Ali je pač imel vsega dovolj, ker želi živeti svobodno življenje, za otroke bo pa že poskrbel, da jim ne bo nič manjkalo. Morebiti jim materialno ne bo nič umanjkalo, a vloge in pomena očeta ne more nadomestiti nobena, še tako požrtvovalna mama, ki se razdaja za potomce in je nase v tem procesu popolnoma pozabila.

Za konec eno opažanje, ko sem sedela na plaži v vetrovnem mestecu na Jadranu: valovi visoki, ni za plavanje, sonce sramežljivo kuka skozi oblake, nedaleč od mene na produ sedi štiričlanska družinica. Njo zelo zebe, zavija se v brisačo, on visok in privlačen moški napol sedi ob njej, občasno poboža enega otroka, pa hčerkici popravi kapuco kopalnega plaščka in ji da jagodo grozdja v usteca, nato položi svojo glavo nežno na ženina kolena. Ona ga ljubeče boža po glavi in ga opazuje z ljubeznijo, umirjena je, se vidi, da je njegova boginja, on pa je samozavesten moški, ki je izjemno ljubeč in pozoren do njunih otrok in obenem poljubi svojo zmrznjeno ženo s tako toplino, da sem ostala kar malce ganjena. Nauk tele zgodbe: tako malo je treba, da je družinska sreča popolna. In tako veliko, ko jo minirata oba partnerja, prepričana v svoj prav, brez možnosti kompromisnega dogovarjanja še pravočasno, ko se odnos lahko še reši, preden preusmeri svoj tok v razpad, jezo, žalost, obup.

 

Melita Kuhar