ŽanriErotikaCasper – 22.del

Zadnji del iz zgodbe “Casper” – EPILOG.

Deževalo je.

Oboževala je dež …
Z obrazom se je zazrla v nebo in dovolila solzam druženje s padajočimi neznankami.
Utapljala se je, a hkrati gorela. Paradoks, ki ga je posvojila.

Poljubljala bi se z njim v dežju … Ta želja je ostala neuresničena.
Jokajoče nebo ga je priklicalo v njeno bit – vsakič znova.
»Jesen bo dolga,« je hlipajoče zavzdihnila.

Poslovila sta se. Spet. A drugače, kot že mnogokrat prej. Oddaljeno. Brez dotikov, ki jih je bila vajena. Sodniško, brez čustev.
Kot da ga njena želja po njem ne bi ganila več. Kot da mu je obraz, v katerega zre, odveč. Kot bi pred njo sedel zdolgočasen odvetnik, ki bere izključno protokol s papirjev. Slišala je le zadnji odstavek. Toliko razuma je premogla, da je dojela, da mora le še podpisati in je zadeva zaključena. Zato je bil tam. Ne, ker bi želel, ampak ker je prav, da je tam. Dolžnost, ki bi se ji raje izognil.
Ko bi le vedela prej, prihranila bi mu pot. Elektronski podpis je v današnjih časih stalnica, zadeva bi tako bila urejena še prej. Nekaj časa se je sirota mučila in iskala Caspreja v tem neznancu. Naposled se je le predala, izpuhtel je. Ni ga več.
Podpisala je.
Potem pa je odkorakal, ne da bi se ozrl za njo.
Še vsakič se je ozrl. Tokrat … Tokrat je samo odkorakal.

Ko bi le vedel, da si je ona ta dan zamislila popolnoma drugače.
Ko bi le vedel …

Le s težavo je zaprla oči, tema je vanjo naselila spomine.
Čeprav je srce silila k molku, je to ves čas želelo razpravljati o njem.
Hrepenenje jo je zasužnjilo. Ni vedela, kako zapolniti praznino, ki jo je povzročil njegov odhod.
Ni ju želela pozabiti, a hkrati ni vedela kako biti mirna s tem spoznanjem.
Če zmore on … Mora tudi ona.

Deset tednov kasneje je bila pripravljena. Na zadnje poglavje. Deziluzijo. Epilog.
Skuhala si je kamilični čaj, med mešanjem dveh žličk medu, je strmela v prazen list papirja pred seboj.
Razmišljanja je vedno preslikala v črke.
Ustvarila je tretji lik v njuni zgodbi, lik, ki je zmogel prenesti vse njene oblike. Ta jo je slišal skozi besede, ki niso imele glasu.
Ta jo je razumel, ji zaupal. Ta je bil brez zadržkov. Slišal je vse, česar Casper ni. Ni želel slišati, ali le zaradi številnih ščitov ni zmogel. Na ta način je osvetlila tudi tisto temo, ki je kljub njegovi prisotnosti ostajala. Ustvarila je alter ego moškemu, s katerim se ni mogla brez zadržkov pogovarjati. Ne več. Ne tako, kot včasih, ko jo je tako odkrito občudoval.
Papir jo je sprejel v celoti, takšno, kot je. Brez obsojanja, brez pričakovanj. Bil ji je na voljo – vedno, ko ga je potrebovala.
Življenje jo je naučilo, da se lahko zanese samo nase. Casper je bil še en opomnik, da je temu res tako.
A nič hudega, to ji je bilo domače, s tem je vedela, kako ravnati.
Najbrž bi bilo huje, če bi bilo drugače. Če bi ji dejansko pokazal, da je lahko drugače.

‘’Poskušala mu je pokazati, da ob njej lahko diha. Brez zadržkov. Iskala je načine, da bi razumel, da tudi če mu zmanjka sape, ona zagotovo ne bo razlog. Kvečjemu nasprotno, upihnila bi svoj zrak v njegova prsa, da bi ga vrnila v življenje.”

Rad je ugajal, ne mu je šel s težavo z jezika, bila je ponosna nanj.
Zbral je moč in sprejel najboljši zaključek zase. A če je stopila na svojo stran, ni mogla mimo dejstva, da se ji zgodovina ponavlja. Postavil se je ob bok dvojici, ki sta za trenutek pozabila, da kljub njeni navidezni moči, tišini, razumevanju – trpi.
Tudi njej je težko, čeprav z nasmehom na obrazu. Ko si je vzel čas zase, je pozabil, da je ona tudi tam nekje.
Bila je. Vse te ure, dni, tedne. Kako verjameš, da je nekomu mar, če v trenutkih, ko je hudo, misli le nase?
»Težko,« si je šepnila. Vedno je bila tista, ki razume, a je le redko razumljena.
Prvi je bil premlad, drugi čustveno poškodovan, Casper …

V njej se je kopičilo vse prepolno vprašanj. Ves čas, ne samo sedaj, ko jih ni več imela komu postaviti.
V njeni notranjosti so kipele vsebine, vsako posebej je želela deliti z njim. Toliko vsega mu še ni povedala. In toliko vsega bi še rada vedela o njem. Od nekdaj je oboževala pogovore z njim. Pogrešala jih bo! Res jih bo. Pa ne samo pogovore. Njega.
Njega celega. Kolikokrat je pomislila, da bi morda vseeno ostala v stiku z njim, želela ga je v svojem življenju, v to ni dvomila – ampak kako, kako za vraga je to izvedljivo? Kljub odličnim igralskim predispozicijam, je to izziv, kateremu zagotovo ne bi bila kos. Zreti v oči nekomu, ki si ga želiš in se hkrati pogovarjati o nebulozah – imela je mnogo talentov, a “small talk” ni bil eden izmed njih … Sploh pa ne z nekom, ob komer je drhtela, če je le zaslutila njegov vonj. Bi on zmogel? Bi sploh želel?
“Mogoče čez čas,” si je rekla. Mogoče, ko ju pozabi, ko ga neha idealizirati; ko se vrne v stanje, kjer ji je vseeno zanj;
ko se vrne v obdobje, ko njegov glas v njej ni zbujal hotenja in želje po tem, da ga ima zase.

Mogoče takrat, ko ne bo več sanjarila, da se po naključju srečata, nekje v dvigalu, zakaj pa ne, v vseh ljubičih se to zgodi.
V dvigalu nista sama, a kljub temu slišita le bitji njunih src. Premakne se iz leve na desno stran, ona pred njim v topku, njen goli hrbet gori v želji po njegovem dotiku. On to ve. Z dlanjo se “slučajno” dotakne njene kože, “Oprostite,” ji reče in s svojimi poišče njene oči. Zadrhti in čaka, da se vrata odprejo. Ne da bi zbežala, le da bi se ljudje čimprej spokali ven. Zvenek pisk. Končno.
Vrata se odpro. “Nasvidenje!” je vljudna z neznanci. Vrata se zapro. “Te lahko povabim na klepet?” vpraša. “Se ti zdim potrebna klepeta?” sarkastično sikne. Potisne jo ob steno in oživi mrtveca v njej. Njegov jezik najde sogovornika v njenih ustih.
Roki sta, kot bi odkrivali nov imperij, potovali po njenem telesu.
Mogoče takrat, ko ne bo več sanjarila. Mogoče bo takrat lahko njegova “nekaj”.

Bližina, ki mu jo je nudila, je zanj namesto zatoščišča predstavljala past, kletko.
Težko ji je bilo vsakič, ko ga je zalotila, da se ob njej počuti utesnjeno. Ni želela biti še ena izmed izkušenj, ki ga je zadušila. Poskušala mu je pokazati, da ob njej lahko diha. Brez zadržkov. Iskala je načine, da bi razumel, da tudi če mu zmanjka sape, ona zagotovo ne bo razlog. Kvečjemu nasprotno, upihnila bi svoj zrak v njegova prsa, da bi ga vrnila v življenje.

Preden je še zadnjič uzrla njegov obraz, osmi september je bil, so jo izmaličile besede, v katere se je brezizrazno zastrmela:
“Ne iščem fanta, a si želim nekoga, ki bi me razvajal; zadovoljil v postelji; hkrati mora biti obseden z menoj – a vse to pod mojimi pogoji seveda. Ko to hočem; če to hočem.” – “To si ti” ji je napisal. V kakšni zmoti živi ta človek, podtalno jezen z mislijo, da ona v njunem odnosu dobi, kar hoče, on pa je prikrajšan. Dovolj modra je bila, da je videla vsaj dva koraka naprej.

Že takrat, ko sta sedela na njegovi terasi, v temni poletni noči, ko sta se čeli dotikali drug drugega, ko je krhko, ranljivo čutila njegov dih na svojih licih; že takrat, ko je komaj lovila sapo, je želela negirati vsebino, ki je sedaj tako besno kričala nanjo iz ekrana. A takrat ji vsega tega ni povedal, ni ji razkril svojih bojazni, strahov, želja.
Na vprašanje: “Kaj zares čutiš do mene,” ji je odgovoril s: “Saj veš”, “Ne, ne vem!!” je vpilo v njej. 
Pomanjkanje suverenosti, njegova deškost ji je vzela moč, da bi mu že takrat povedala, da ga v drugačnih razmerah nikoli ne bi spustila stran. Pokazala bi mu svet, o katerem je pripovedoval in si ga tako zelo želel. V objemu njegovih rok bi se predala toku in jadrala z enega na drugi kontinent. Dala bi mu zatočišče, kjer bi se lahko umiril, kamor bi se poln zanosa vračal.
Dojel bi, da je zajtrk v postelji najmanjša pozornost, ki mu jo lahko kot ženska nameni. Nehal bi šteti poljube in skoki v globino njenih oči bi ga zbujali vsako jutro znova in znova. Če s čim, bi ga “zadušila” s predanostjo, lojalnostjo, brezpogojno ljubeznijo. Pomagala bi mu najti tisto različico samega sebe, o kateri je sanjal kot najstnik. Tisti petnajstletnik, ki je delil njene vrednote,
tisti fant, ki je želel gnezdo, v katerem bo s krili zaobjel samičko in male radožive mladiče.
Že takrat, že takrat je vse v njej tlelo. Sedaj pa zavita v molk zgolj buli v črke, ki nimajo nikakršnega smisla.

Nesmislu je uro kasneje sledil še večji, ta je zarezal pod rebra.
“Vem, da sem na nek način bil tvoj rebound.”
Koliko dvomov ga je razžiralo brez njene vednosti?
Je mogoče, da ne čuti, kako blizu k sebi ga je spustila? Je njena neposrednost zamazala njegov vid, um, … se je v njegovi bližini res tako zelo zaprla, da se tega še zavedala ni? Jo je nadvladal njen Ego? Njo, kot čutečo žensko, ki je znala prisluhniti, razumeti, biti prisotna? Sta njeni nogi na tleh, pretežki za njegovo lebdečo osebnost? Jo je zato nemalokrat označil za “handful”?
Njen ponos je v odnosu do ljudi večkrat predstavljal oviro, kot dodano vrednost, to ji je bilo jasno in glede na dejstvo, kako so se le ti odzivali nanjo, bi Casperja lahko označili za junaka, ki se je pogumno boril z njeno jasnostjo izražanja.
Sotrpini bi ga trepljali z besedami: “Upamo, da je bilo vredno.” Tudi ona je upala.
Po ločitvi, preden ga je spoznala, se je zdelo, kot da ves čas teče – ob njem se je končno ustavila, vdihnila
– bil je sapa svežega zraka, ki ga je tako zelo potrebovala.
Pa ne da bi prebolela bivšega, le da sprejme, da je v njej še vedno ženska, ki lahko čuti tako globoko, brez sramu.
Da je več kot šprinterka, ki preskakuje njej že poznane ovire.
Še nikoli ni tako drhtela. Ob nikomer telo ni gorelo, kot je gorelo ob njem.
Duh je zahajal v ulice, ki na njeni karti sploh niso obstajale. Vsaj ne na zavedni ravni.
»Kakšen »rebound« neki« je razočarano dahnila – priprla je veke in začutila slane kaplje na licih 

‘’Vedela je, da nista prijatelja, nič nista bila, jasno ji je bilo in nikakor ni želela poveličevati svoje vloge v njegovem življenju. Pa vendar je upala, da ve – da če se bo znašel v boju z mislimi, ki bi jih njene besede znale razvedriti, da jo lahko mirno pokliče. Dvignila bo. Vedno bo dvignila. Četudi bi mu glasilke odpovedale, bi bila vsakršna skrb odveč, prisluhnila bi, pa čeprav zgolj njegovemu dihanju.”

Želela si je zavrteti čas nazaj.
Ne, da bi spremenila kar koli – da bi ga le lahko ponovno čutila na svoji koži.

No morda pa bi le spremenila nekaj, se je skoraj coprniško zahihitala ob misli na vrtenje časa.

Nekoč se mu je zlagala.
Pravijo, da belih laži ni, no ta je bila, a jo je sedemintridesetkrat izpostavil in tako je postala njen največji greh. Prekletstvo. Njegova mala zmaga bi rekel on. “Si bila v solariju?” jo vpraša. “Ne.” suvereno pove neresnico.
Ko v odsevu ogledala, zagleda njegov pogled na svoji zadnji plati, ji je jasno, da je zasačena. Zaprepaden, vidno presenečen, brez možnosti, da bi ji verjel, da je to storila v upanju, da se bo izognila pridigi, kako umetno sonce ni zdravo, uničuje kožo, povzroča trdovratne bolezni in še vse kar spada zraven. To ploščo je slišala že tolikokrat in v izogib temu je rekla “Ne, nisem bila.”
Tako kot mu ni povedala, da je šla na pedikuro, depilacijo; da je pred ogledalom izbirala spodnje perilo; da je brskala za recepti in kuhala z entuziazmom Jamieja Oliverja; da je vsakič v trgovini iskala sveče, ki bi gorele še dalj, s še bolj omamnim vonjem od teh, ob katerih sta se prepuščala dotikom en drugega. Vzela si je pravico, da pred njim skrije male delčke vsakdana, ki so posledično olepšale fantazijo, katero sta živela. Njene realnosti tako ni hotel.
Ja, tudi najboljšim se zgodi in tako je za hipec pozabila, da ima opravka z mikrobiologom.
Ta vse vidi, niti najmanjša celica mu ne uide. Če bi vedela, v kakšne razsežnosti se bo to razpletlo, bi ravnala drugače.
Če bi se lahko vrnila v dotični trenutek, bi samo prikimala in se soočila s čimerkoli bi ji prišel nasproti.
Rekla bi: “Ja, bila sem, trikrat. Sonce se je poigralo z menoj, nisem želela biti kot šekasta hijena in sem šla. Trikrat. Sem povedala, da sem šla trikrat?” Bil je rahlo obseden s podrobnostmi, hotel je vedeti vsako malenkost, a istočasno ji ni želel razkrivati sebe. Skozi to bizarno situacijo je spoznala tudi njegovo nekoliko paranoično plat. Plat, ki je na vsak način želela najti manko v njej, na njej; karkoli, zaradi česar bi se lažje umaknil. Karkoli, le da upraviči, da ni to, za kar se izdaja.
Očitno dejstvo, da ni zaljubljen, ni bilo dovolj. Mogoče bi se moral pogovoriti z njeno bivšo taščo, tudi ta je s težavo sprejela dejstvo, da je bila točno to, za kar se izdaja. Obrambni mehanizem je na plano zvlekel precej dejstev, ki ji jih je zamolčal, ta so imela veliko večjo težo, kot bela lisa na njeni zadnjici.

A njegovi kremplji so jo zgolj rahlo oplazili, rane niso bile tako globoke, da bi se morala skriti v votlino in biti ves čas na preži pred tem predatorjem. Ravno nasprotno, romantizirala je do te mere, da se je ujela v misel, kjer se je vprašala, ali je eno življenje dovolj, da bi ga spoznala do obisti? Jasno je bilo, da se za vsemi stenami skriva krhko bitje.
Metulj, ki lahko poleti, le iz kokona mu je treba pomagati zlesti. Nehala se je slepiti, sprejela je realnost, da je želela, da bi lahko ona odigrala to ključno vlogo. Dovolj volje in moči je imela v sebi, zmogla bi.
Želela ga je videti leteti, čeprav držaje prazen olupek kokona.

Minili so meseci in iskreno, bila je utrujena od misli nanj, utrujena od želje po tem, da bi ga slišala, utrujena od neprespanih noči in od stradanja po njegovem dotiku. Izčrpala je samo sebe, ker ni znala, zmogla pozabiti.
Vsak poskus je bil odveč, vsak poskus, da bi ga odrinila v pozabo, je zgolj poglabljal njena čustva.
Vsakič, ko se je znašla v bližini telefona, je vanj strmela kot kraljevska kobra, ki strmi v svoj plen.
Roki sta nagonsko silili bližje, slišala bi njegov glas.
Ne, to ni res, slišala bi njega – njegov glas tako sliši, vsakič, ko zapre oči.
Seže po telefonu in poišče posnetek, ki ji ga je poslal v času, ko si je dovolil biti ranljiv; a preden ušesa pobožajo besede poezije, je trenutek, tako spontan, igriv; nevešč snemanja, se je zmotil, a tudi ta prizor ujel na posnetku, in prav ta del ji je zavihal ustnice navzgor. Trpinčila je samo sebe vsakič, ko se je prepustila spevnosti njegovega vokala.
Tolikokrat mu je prisluhnila v upanju, da ji bo vsaj enkrat uspelo to storiti brez solz.
Vsak dan znova se je morala opomniti na vse razloge, zakaj ga ne sme poklicati. In ga ni. Nikoli več.
Vedela je, da nista prijatelja, nič nista bila, jasno ji je bilo in nikakor ni želela poveličevati svoje vloge v njegovem življenju.
Pa vendar je upala, da ve – da če se bo znašel v boju z mislimi, ki bi jih njene besede znale razvedriti, da jo lahko mirno pokliče. Dvignila bo. Vedno bo dvignila.
Četudi bi mu glasilke odpovedale, bi bila vsakršna skrb odveč, prisluhnila bi, pa čeprav zgolj njegovemu dihanju.

So moški zmožni iti v globine, ki jih le z enim vdihom zmorejo ženske?
Je Casper, ki ga je tako zelo oboževala, sploh obstajal? 

Negotovost jo je naposled le izžela.

»Čas je, da si spet nadeneš superge« si je rekla.
Telo pod naporom spregleda kljuvajoče rane. Hitrejši kot je bil tempo, znosnejša se je zdela bolečina.
Samo ustaviti se ne sme – to je bila njena mantra. Ne ustavi se.

Še vedno je deževalo, pravzaprav je lilo … Kot bi se trgalo nebo …

Veter je na stežaj odprl priprta zunanja vrata …

Postavila se je na vhod in dovolila kapljam, da so jo zmočile, vdihne in zapre vrata za seboj.

Mokra od dežja, prežeta z lastnimi mislimi, ki so obsojale njen šibek značaj, je s tresočimi rokami še kar buljila v ekran telefona.
Poiskala je ikono »sporočila«, potem pa na tipkovnici pritiskala črke, s katerimi je sestavila smiselno celoto
– s to je za trenutek razbremenila svoje čutenje.

Vznemirjenje nadomesti sunek strahu, ko zasliši trkanje …

Iz rok ji pade telefon, še preden uspe pritisniti tipko »izbriši«.
Ne da bi ga pobrala s tal, pogled usmeri k vratom, skoraj neslišno vstane in se po prstih sprehodi do njih.

Z rokama se opre na rjavi hrast, čelo nasloni na trdo površino, globoko zajame sapo in vpraša: »Kdo je?«.


Kiddo

 

… Konec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.