ŽanriErotikaCasper – 21.del

Enaindvajseti del iz zgodbe “Casper” – RANDEVU.

Na stežaj odprta vrata so čakala, da vstopi. Razigrana, nestrpna, se mu v trenutku privije v objem in svoje ustnice pritisne na njegove. Tesno zacementirana v primežu njegovih rok, umakne zgolj svoj obraz in se zatopi v modre oči.
»V težavah si punca, v velikih težavah,« si nerada prizna. »Njemu tega ni treba vedeti,« utiša vsiljive misli.
Zbere se in mu z vso zapeljivostjo šepne: »Klicali ste. Tu sem. Vaše dekle na poziv.« Njegov nasmeh uniči zadnjo razumsko celico. Toplino njegovih ustnic začuti na vratu. Brez besedičenja jo odnese v spalnico, sleče poslednji kos oblačila z njenega telesa in se z vso vnemo z obrazom zarije v njeno mednožje. Z navlaženim, sočnim jezikom zaokroži, sprva mehko, nagajivo; potem pa vse bolj surovo. Odtrga se od klitorisa, dvigne glavo in ji ukaže, naj odpre oči. Kot bi jo hipnotiziral, njen pogled obstane na njegovem;
za trenutek prostor zaživi brez zvoka, njegov vonj prodre v nosnici še intenzivneje, šegavost se iz oči preseli na njegove ustnice,
ko s prsti zarije vanjo. Vzame ji sapo, srce podivja, jezika se fatalno prepleteta.
S prsti gre še globje in vztraja pri tem, da mu zre v oči. Le s težavo izpolnjuje njegovo željo, užitek je ohramljajoč in ne zmore nadzorovati gibov lastnega telesa. Zaječi, a hkrati roti za še … Občutek, da ji bo razneslo sleherni notranji organ, jo oblije s poželenjem, ki jo prisili, da ga roki čvrsto zgrabita za ritnici. Na spodnjem delu trebuha začuti otrdelega hrusta, ki ga želi v sebi.
A še prej …

Spusti se na kolena, pogled usmeri v njegov obraz, z vso brutalnostjo si ga vzame v usta. Oči ne umika z njegovih, nežno sesa čvrst tempelj, istočasno pa se roki suvereno premikata vzdolž temeljev. Z njim v ustih ji postane dokončno jasno, da se sploh ni zavedala, kako sestradana je, dokler ga ni okusila. Užitek, ki mu ga je dajala, bo spomin, s katerim se bo hranila še dolgo potem,
 ko bo trdo pristala na tleh. Padec jo bo razbil na koščke. A kljub temu ji je bilo jasno, da si ga bo vsak razbit del še vedno želel.

»Dovolj imaš,« ji reče s pridušenim nasmeškom, gledajoč, kako si z ust obriše okus po njem. Prisesa se na njene ustnice in ukaže, naj se postavi na vse štiri. Uboga. Njegovi ukazi so slišati kot glasba, ki ji je najraje prisluhnila.
Zgrabi jo za lase in potegne bližje k sebi. Nagonsko se ugrizne v spodnjo ustnico; zastoka v trenutku, ko začuti, kako počasi prodira vanjo. Bil je mojster stopnjevanja anticipacije. To je znal. To je tako dobro znal. Zajame jo goreč val, omotica odvzame mišicam moč, da bi se obdržale v tem seksi položaju. Spodnese jo, roki izgubita nadzor, uleže se na posteljo in se mu prepusti. Njegove roke čuti na vsakem koščku svojega telesa. Oboževala je njegovo nesebičnost, čeprav je je bila deležna zgolj med rjuhami.
A bilo ji je dovolj. Dovolj, da so njegove dlani našle vsak kotiček, ki ji je dajal užitek. Ko ji pride, zbere poslednji atom moči, da zamenja položaja. On pod njo. Kakšen razgled. Usede se nanj.
Včasih si je predstavljala, da ima pod seboj ambicioznega soigralca – ta je želel, da sledita scenariju.
Ta je želel, da vadita, znova in znova, da bo predstava popolna. Da bo aplavz na koncu teatralen.
Prosila je za razumevanje, vseh vrstic se ni mogla naučiti v tako kratkem času, kot je to od nje zahteval.
Trudila se je biti pokorna, poslušna učenka, poskusila je slediti njegovim napotkom, a včasih se je spozabila.
Včasih se ji je zdelo, da se je spozabil tudi sam, kot bi mu ušlo dejstvo, da je on profesionalni igralec, ona pa zgolj amaterska igralka lokalnega gledališča. Včasih jo je zaneslo in želja po njem je marsikatero vrstico izbrisala.
A vedno je lahko računala na pestrost lastne domišljije, ta jo je to pot odplavila na divji zahod.
Vživela sta se v vlogi žrebca in nenasitne, pohotne dekline. »Nočem, da mi še pride,« je z misijo po dodatni ponovitvi, rekel.
»Počasi, prosim počasi; še te želim čutiti, nimam dovolj…« … uslišala ga je.
Na njem bi lahko jezdila v nedogled. V koraku, kasu, galopu … Vse dresure je obvladal. Bil je edinstven primerek, katerega temperamenta ni želela ukrotiti. Instinktivno je, tako kot žival v divjini, vedel, kaj in kako mora.
Njun film bi žanrsko uvrstili pod erotično western dramo.
V duelu je ona tista, ki podleže strelu revolverja. Konec je še toliko bolj bizaren, ker njenega nebogljenega telesa nihče ne objema s solzami v očeh. Ravno nasprotno, vsi vpijejo in čestitajo nasprotniku, ki je meril natančno, z ničnimi možnostmi za neuspeh.

Bila je tatica svetovnega kova, zavestno mu je kradla trenutke in jih skladiščila znotraj sebe; za hude čase, bi rekle babice. Kolikokrat ji je v glavi odzvanjalo: ‘’He is a mess but he is a masterpiece.”

A kdo ve, morda je srečen konec ravno v večnem hrepenenju.
So neizživete zgodbe edine, ki v nas ohranjajo življenje?
Nicholas Sparks bi se zagotovo strinjal.
V svojih romanih je tolikim likom vzel upanje in jih obsodil na nemir. 
Nad dramatičnostjo njunih vlog se nebi pritoževal niti sam Orhan Pamuk.
Če kdo ljubi nemogoče, je to dotični turški avtor.
Koliko vlog je z njo odigral Casper, v zgolj enem samem razmerju (ki to ni)?
V koliko vlogah bi se še preizkusil, če bi se ji prepustil, jo doživel v celoti?
Njegova igralska kariera bi se v njeni mali produkciji razcvetela v razsežnosti, ki jo omejeni človeški um ni zmožen videti.

Prime jo za roko in odpelje do kopalnice. Pokaže na kad, v kateri si jo bo vzel še enkrat. Njegova bo, samo njegova.
Pa čeprav poslednjič. 
Nasloni jo na steno, roka se oprijema njenega obraza, ustnice ne najdejo poti stran od njenih. V sebi začuti njegovo trdoto. Še komaj stoji. Drži se stene v upanju, da se ne bo sesedla. Ni smela kričati, zvoki v kopalnici so doneli, užitek bi delila z vsemi radovednimi sosedi. Ta ideja se je zdela navihana, a za odtenek neokusna. Zato je jakost krikov zadušila z grobim pritiskom svojih na njegova usta. Ko so jo noge dokončno izdale, jo je polegel v vodo, ki je stekala mimo njiju.
Suval je vanjo in užival ob pogledu na to krotko bitje pod seboj. 
Najbrž jo je kot tako doživljal le, ko si jo je jemal brez zadržkov, brez bojazni, da bi ji misli uhajale drugam. Vedel je, da mu pripada, vedel je, da je ustvaril odvisnico in ni mu bilo žal. 
Ni mu bilo mar. Užival je vsakič, ko je doziral substanco v njene žile. Tudi sama se je zavedala strupenosti njunega odnosa, a kaj, ko ji ni bilo pomoči. Pravzaprav, ni želela pomoči. Vse, kar je želela, je bil On.

Nadzemeljskemu užitku je sledilo umivanje. S čutnimi dotiki sta se posvetila drug drugemu. Vsakič, ko se je z dlanimi sprehajala po njegovem telesu, si je želela vtisniti  male podrobnosti, tiste, za katere bo vedela le ona. Tiste, ki si jih bo prilastila in jih imela zgolj zase, ko si bo dovolila sanjariti o njem. Ko si bo dovolila privid: »Two imperfect pieces that fit perfectly together.«
To bo njena skrivnost. To bo ena izmed tistih izkušenj, ki jih ne želiš deliti z nikomer, o kateri nočeš govoriti na glas.
To je ena izmed tistih zgodb, ki se ti zdi sveta, samo tvoja. Bila je tatica svetovnega kova, zavestno mu je kradla trenutke in jih skladiščila znotraj sebe; za hude čase, bi rekle babice. Kolikokrat ji je v glavi odzvanjalo: »He is a mess but he is a masterpiece.«
Mojstrovina, ki jo je občudovala. Mojstrovina, ki jo bo opazovala od daleč, v gneči, s preostalimi smrtniki …
Od daleč se je zdelo najbolj razumno … Če se ji preveč približa, zagotovo sledi kazen – lahko oslepi, ali pa jo bodo mrcine v modrem obsojajoče odstranile in ji vsilile odlok o prepovedi približevanja. Jasna in zaslužena kazen seveda, temu ni moč oporekati. Ne moreš imeti nečesa, kar ni tvoje. Kar nikoli ni bilo tvoje.

Ta dan ji je poslal link do pesmi, ki je konkretno navlažila mesnato venero, medtem ko je izbirala spodnje perilo, katerega bo z užitkom občudoval in še z večjo naslado strgal z nje. Odločila se je za črnino. Slutnja, da bo morala pokopati vsa čustva, ki so se razrasla – brez zavedanja, brez dovoljenja, … se je izkazala za upravičeno.

Zavijeta se v brisači, potem pa ju spustita na tla. Gola se preselita med stene spalnice. Potešena, tesno objeta obležita na postelji.

Mimika obraza se mu spremeni. Še maloprej nje željan obraz, preide v otožnega.
Prsa zajame nelagodje in z vso naivnostjo se zarze vanj.

V njegovih očeh vidi, da ne zmore več. Da ga izžema njena prisotnost. Da trpi, ker so njegove želje tako daleč od njenih. 
Pa so bile res? Odkrit pogovor se je zdel nemogoč. Preplašena, ranljiva sta se oklepala megle, ki se je vila okoli njiju.
Po dobrem letu zatiskanja oči pred realnostjo, je z besedami predrl trebušno steno: »Želim si drugačnega odnosa, mirnega, preprostega; želim si ženske, s katero se lahko uresničim v vseh pogledih in smislih.«
Jasno ji je bilo, da to ni ona. Da to nikoli ne bo ona. Čeprav si je na trenutke resnično želela, da bi lahko bila.
Včasih si je dovolila in celo razmišljala, kaj pa če. Kaj pa če mu lahko da vse, o čemer sanja.
A nemogoče je bilo odmisliti strahove, ki so prišli z željo, da bi si dovolila biti spet srečna.
Je lahko tak moški resnično izpolnjen ob ženski, kot je ona? V takšnih okoliščinah? Zdelo se je nemogoče.

Zdelo se je, kot da bi ga speljala v past, katere nevarnosti se zaradi neizkušenosti sploh ne zaveda. Morala ga je odrivati stran. Morala je poskrbeti, da mu vcepi toliko previdnosti, da česa takega ne ponovi več. Skrbela je zanj, a hkrati pozabljala nase.
»Najbrž je tako lepo le zaradi tega, ker se ne moreva realizirati kot dvojina. Vprašanje je, če bi nama bilo enako vznemirljivo,
ko bi enkrat dejansko poskusila,« je rekel. Samo prikimala je. »Ne veva, nikoli ne bova vedela. Nisva dovolj pogumna, da bi poskusila. Tako preplašena sva, da si ne zmoreva niti odkrito priznati, da se imava rada,« je odzvanjalo v glavi.
A izreči to naglas se je zdelo, kot bi morala dvigniti težo sidra potniške ladje. Zato sta molčala. A njune oči so se pogovarjale mimo strahov, ponosa, ranljivosti. Ne oziraje se na nesmiselno govoričenje. Očital ji je, da ves čas govori, da ve kaj hoče –
a v resnici pojma nima. 
Kako naj mu pove, da je vedela kaj hoče … Potem pa se ji je zgodil on. Toliko neizrečenega je – in bo – ostalo med njima. Toliko vsega bi mu želela povedati, a ji je molk zašil usta vedoč, da ne sme misliti nase.
Niti za trenutek ni smela sanjati, upati, si želeti. 
On, samo on je bil pomemben. In zanj je bilo najbolje, da odkoraka iz njenega življenja in si ustvari svojega daleč stran od vse topline, ki je še sevala v njej. Daleč stran od dvomov, ki jih je zbujala v njem.
»Utrujen sem. Rad bi se neobremenjeno spoznaval z drugimi, brez občutka krivde. Kljub tvojemu dovoljenju, enostavno ne morem. Dokler si ti tu, je zame to neizvedljivo. Izžema me. Vem, kaj hočem, a še vedno brezupno vztrajam ob tebi.
To se mora nehati.« Prikimala je in blago izustila: »Razumem.«
Trudila se je odigrati še zadnjo, usodno vlogo. Biti železna Lady, ki zmore prenesti vsako njegovo besedo.
Trpljenje je skrila za blag nasmešek, ki je izginil v trenutku, ko mu je obrnila hrbet.
Vse v njej je kričalo, da mora pobegniti, preden se zlomi in mu dovoli videti gorečo bolečino, s katero se je še komaj borila.
Preden mu dovoli videti solze, ki bi sesule njegovo »popolno« predstavo o njej, kot močni ženski, ki ima vse in vsak trenutek pod nadzorom. »Zdrži, prosim zdrži,« si je v mislih ponavljala in ga istočasno mirila z besedami: »Seveda si želiš, in tudi zaslužiš si. Nikoli nisem pričakovala ljubezni, tako da naredi, kar meniš, da je najbolje zate. Vedela sva, da bo ta trenutek prišel.
In očitno je to danes, zdaj. Hvaležna sem za vsako minuto, ki si mi jo namenil. 
Nikar se ne oziraj name. Jaz sem dobro.« 
»Jaz moram biti dobro,« je sama pri sebi ponovila. 

‘’Ženske predstavnice so bile stalnica na njegovem meniju. Lahko bi rekli, da je bil gurman. Rad je preizkušal nove okuse.
Hrano je preprosto oboževal, morda res ni ob vsaki enako užival, ampak sestradan zagotovo ni bil.
Ona – bila je kot sol. Njene prisotnosti morda res ni čutil; a zaradi njene odsotnosti se zna zgoditi, da bo vse brez okusa. “

Sesula se je. Preplavil jo je občutek otopelosti, neizpolnjenosti, praznine, obupa.
A vse, kar je rekla, je tudi mislila, privoščila mu je uresičitev poslednje želje, ki jo je stkal zase.
Kljub vsemu pa jo je trpinčila misel, ali bo zmogla preživeti pogled nanj ob nekom drugem.
Ali bo zmogla preživeti dejstvo, da se dotika drugega telesa. Da zre v oči, ki niso njene.
Da njegov glas zbuja hrepenenje v drugi duši. Ko bi tudi v realnosti obstajal gumb »mute«,
ki bi zgolj s klikom utišal vse želje povezane s človekom, ki se je zdel tako nedosegljiv.

Zaprla je vrata za njim, s še ne potešenim hotenjem, z občutkom nemoči, z nemirom v prsih.

Vprašala se je – ali ga plaši misel, da je nikoli več ne bo videl? Da se nikoli več ne bo pretakala po njegovih žilah?
Da je nikoli več ne bo okusil? Ali so to bili le njeni demoni?
Na videz preprosto dejanje: zbuditi se v jutro, ne da bi bil on njena prva misel; se je zdelo utopično.
Zaskrbelo jo je. Želela je vedeti, kaj se dogaja z narkomanko v njej.
Na Centru za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog so ji rekli, da gre za bolezen, ki prizadane telo, razum in čustva, vedenje, duhovnost ter odnose z drugimi. Opozorili so jo, da ni dovolj doseči le abstinence, temveč se jo tudi naučiti vzdrževati, uvideti vzroke svoje odvisnosti, zaceliti rane in se spraviti s preteklostjo. Odložila je slušalko, ne da bi poslušala do konca.
Vse, kar so govorili, se ji je zdelo neizvedljivo. Vse, kar je hotela, je hiter, takojšnji fiks v žilo. Vse, kar je želela je, da ostane.
Kljub bizarnosti situacije, kljub dejstvu, da se poslavljata. Kljub razumu, ki mu je bilo jasno, da mora iti.

Od veliko več ljudi se je poslovil v svojem življenju kot ona.
Ženske predstavnice so bile stalnica na njegovem meniju.
Lahko bi rekli, da je bil gurman. Rad je preizkušal nove okuse.
Hrano je preprosto oboževal, morda ni ob vsaki enako užival, ampak sestradan zagotovo ni bil.

Ona – bila je kot sol. Njene prisotnosti morda res ni čutil; a zaradi njene odsotnosti se zna zgoditi, da bo vse brez okusa.


Kiddo

 

… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.