ŽanriErotikaCasper – 20.del

Dvajseti del iz zgodbe “Casper” – TRETJERAZREDNI FILM.

Take II
Zapiski nenavadno/običajnega bitja …
– Ne kupuj mu knjig
– Ne kupuj mu pravzaprav ničesar
– Če se ne moreš upreti nakupu, kupi avokado (ne tri, samo enega.)
– Če pišeš sporočila, naj bodo kratka. Raje ne piši sporočil.
– Lahko ga pokličeš, a ne ko je zaseden. Ampak kako veš, kdaj ni?
– Beri mu misli. Vsaj poskusi.
– Ne primerjaj ga z brezdomcem in nikakor ga ne enači z glino …
– Bodi ljubeča, ampak ne preveč. Raje samo bodi.
– Ne zaljubi se. Vse se. Bodi izjem(n)a.
– Malo, čist malo se mu zavleci v um. Najbrž se da.
– Upaj, da ni imun na nenavadno/običajno.

Ne moreš reči, da nisem hitro učljiva …

Let me know …
Smooth recovery od včeraj?!
Yes or No 🙂

P.s.: Hej ti …

Ko je odposlala sporočilo, ga je z najširšim nasmeškom na obrazu; prepričana, da se bo ob branju zabaval, morda celo presenetil in odpisal kaj domiselnega.

Minila je ura, minili sta dve … tri … – srce se je iz prsnega koša preselilo v želodec.
Sporočilo je prebrala še enkrat, iskala zatipke, ki bi ga lahko zmotili, a razen igrivosti ni našla ničesar, kar bi botrovalo njegovi ignoranci. Prepričana, da je sporočilo videl se odloči, da prvič v svoji zgodovini uporabi funkcijo »Izbriši sporočilo VSEM«.
Besede izginejo z njenega zaslona, istočano pa tudi z njegovega.

Dva dni kasneje na telefonu zagleda njegovo ime, ob preglasnem zvoku melodije se zdrzne.

Preden zbere pogum, da s kazalcem podrsa po ekranu in sliši njegov glas, v zavest prikliče Casperja, v katerega se je zatrapala kot nora. Prikliče moškega, ki je bil tako zelo drugačen od tega, ki je počasi izgubljal integriteto. Kako lahkotno ji je takrat priznal, da jo je manifestiral; njegovi domiselni načini, da stopi v stik z njo, še danes naslikajo nasmeh na obraz.
Večurni pogovori, zaradi katerih se je počasi prepustila. Doslednost, ki ji je dala občutek, da mu je mar.
Bil je njena muza, vrnila se je k strastem, ki jih je ločitev zadušila. Kljub zavedanju, da nimata skupne prihodnosti, mu je zaupala – verjela, da je človek v pravem pomenu besede. Zato ga je spustila blizu. Zato je našla prostor zanj, čeprav se je zdelo, da ta prostor znotraj nje sploh ne obstaja več.

A molk je bil zanjo največji sovražnik. Ta je napadal strateško, z vseh zornih kotov, spregledal ni niti najmanjše podrobnosti.
Ta sovražnik se je v njene možgane zaril, kot se črvi zarijejo v gnilo jabolko. In on je to vedel. Od kje se je pojavila ta manipulativna različica moškega je odzvanjalo v glavi, kot v praznem loncu.
Vse resnice je zmogla prenesti – tišina – ta jo je davila. Všeč ji je bilo, ko jo je davil, a ne v tem kontekstu.

Ranljivost, čeprav naj bi bila sinonim za pogum, te napravi šibkega.
In ko ljudje zavohajo šibkost, te pohodijo še z večjim užitkom. Jo je zavohal? Ali zato sedaj tako neobzirno stopa po njej?
Ampak zakaj? Kadarkoli bi se lahko poslovil od nje. Objela bi ga, še zadnjič pritisnila svoje ustnice na njegove in mu zaželela vso srečo tega sveta. Brez prigovarjanja, brez iskanja globljih pojasnil, brez kančka obsojanja. To je vedel.
»Ne pusti me obviseti v zraku, ko boš imel dovolj.« mu je ničkolikokrat rekla. Samo to, samo to si je želela.
Pristnega, iskrenega slovesa; da mu bo lahko, nekoč v prihodnosti, brez prezira pogledala v oči.
A zdelo se je, da se ni zmožen na miren način ločiti od nje. Kot bi umetno ustvarjal nesoglasja, napetost. Kot bi ga njena prizemljenost jezila, potiskala v kot. Si je želel, da bi kričala, jokala, dramatizirala? Je želel na vsak način iz nje izvleči obup, v katerega jo je spravljal s svojim obnašanjem? Ga je prizadelo njeno zavedanje, da sta zgolj poglavje v življenju drug drugega?
Ko bi zmogel pomisliti, da so nekatera poglavja boleča, na zaradi vsebine same, pač pa zaradi ljudi, ki včasih to pozabijo biti.

‘’Kako hitro ljudje pozabimo, kaj in kako zelo smo si želeli, ko to enkrat imamo.
Kako hitro najdemo izgovor za lastno aroganco.
Kako nehvaležni postanemo zaljudi, ki so se nam včasih zdeli tako nedosegljivi, sedaj pa jih imamo na dlani.”

Nikoli mu ne bi pripisala zmožnosti, da ji odreče slovo.
A očitno jo je inuticija zavedla.
»Edina stvar, za katero sem rotila je, da ne izgineš brez naznanila. Ne razumem in najbrž nikoli ne bom, zakaj si me prikrajšal.
En sms, pol minute bi ti vzelo, en beden »To je to Kiddo.« Ampak – dokazal si svoje. Tako da – verjamem, da ti je vseeno, verjamem, da nič ne čutiš, verjamem, da … Verjamem vse, kar si prej mislil, da ne verjamem. Verjamem. Pazi nase, Casper.«
Sporočilo, ki ga nikoli ni odposlala. Njegov molk ji je vzel pogum, njegov molk je izruval željo po tem, da bi ga slišala.
Njegov molk je kričal, tako, kot kriči otrok, ki se je naveličal stare igrače in si želi nove, drugačne.
Glede na prenatrpane police na vsakem kotičku, ni bilo bojazni, da je ne bi dobil.
Morda je ravno igra z novo igračo izbrisala spomin nanjo. Je v njegovem svetu to tako enostavno? Najbrž.

Je preveč zahtevala? Je slovo res nekaj, do česar ni bila upravičena?
Kaj ni to nekaj povsem človeškega – nekaj tako samoumevnega, ko z nekom preživiš toliko časa? Zakaj se ni želel posloviti od nje? Zakaj je zgolj izginil? Njena domišljija ni zmogla iti v njegove razsežnosti, enega smiselnega izgovora ni našla, da bi upravičila njegovo ravnanje. Kaj ni to osnovno spoštovanje, za katerega je zmotno mislila, da med njima obstaja? Stisnilo jo je v prsih.
Ne dejstvo, da je ni želel – zgolj dejstvo, da ni toliko osebnosti v njem, da bi tako udarno kot je začel, tudi zaključil.

Kako hitro ljudje pozabimo, kaj in kako zelo smo si želeli, ko to enkrat imamo.
Kako hitro najdemo izgovor za lastno aroganco.
Kako nehvaležni postanemo za ljudi, ki so se nam včasih zdeli tako nedosegljivi, sedaj pa jih imamo na dlani.
Kako odrinjenega, užaljenega se je počutil, ko mu ni namenjala pozornosti in kako pokončnega sedaj, ko je to pozornost dobil?
Tako zelo pokončnega, da se mu ni zdelo vredno niti odpisati.
Verjela je, da je spoznala izjemo. A ta vera je začela kopneti – kot kopni sneg ob prvih sončnih žarkih.
Noro, kako niti ene same samcate brazgotine na srcu ne povzroči sovražnik.

Do njegovih dejanj naj nebi bila obsojajoča. In bolj ko ne, tudi ni bila.
Njun odnos je bil nedefiniran, brez jasnih meja. Pravil. Naj krivi sebe za naivnost? Edino smiselno, si je rekla.
Postavila ga je tako visoko nad oblake, da je reve, nekje tam spodaj ni več ne videl, ne slišal.

V dveh dneh je obsodila njegovo ravnodušnost na zaključno dejanje.
Njegov klic je že po prvem dnevu nehala pričakovati. Presenetil jo je.
Naj dvigne ali pospremi dvodnevni molk v večnega?

‘’Želim si filmsko uspešnico, grem se pa tretjerazredni film.” zarije z besedami naravnost v razbijajoče srce.

Dvignila je.

Pogovor je začel s »small talkom«, ki ji je v prvi minuti razburkal želodčno kislino. Divjega temperamenta se ni trudila držati za vajeti, sputila ga je z namenom, da prekine njegovo nesmiselno govoričenje; edino kar je želela slišati, vedeti je, s čim si je zaslužila njegovo brezčutnost. Ga je prizadela, iztirila, ali le pustila ravnodušnega?
Če česa od njega ni pričakovala, je nezmožnost govoriti o občutjih.
Nezmožnost povedati ji, kaj za vraga je tokrat storila narobe. Ji lahko že napiše pravila obnašanja, ker njegovega bičanja enostavno ni več prenesla. Bolelo je. Počutila se je, kot, da ji jemlje bistvo … Kot da jo hoče razvrednotiti.
Kdaj smo pozabili, da je tudi ona samo človeško bitje?
Sporočilo se mu je zdelo nabito s čustvi, cinično, ji je rekel.
»Kaj?« je zazevala v slušalko. »Nabito s čustvi? Cinično? O čem ti govoriš?« je nebogljena, hkrati razočarana, ker dvomi, da jo sploh še razume. Zakaj mora verjeti vsaki njegovi besedi? Njene pa so zlagane, cinične, nabite s čustvi?
Idejo, da projecira lastna občutja nanjo, je suvereno odrinil stran.
»Želim si filmsko uspešnico, grem se pa tretjerazredni film.« zarije z besedami naravnost v razbijajoče srce.
Zavedala se je svoje stranske vloge, zato je njegov nastop ni presenetil.
Spraševala se je, če morda potrebuje mikrofon, ljudje v zadnji vrsti ga najbrž niso slišali. Tako glasno je kričal, kako mu ni mar, da se je ustrašila, da ni prepričeval le nje – ampak tudi sebe. Želela ga je spomniti, da so tudi vrhunski igralci začeli v nizko proračunskih filmih – tretjerazrednih, preden so se povzpeli na hollywoodski tron. Želela ga je spomniti, da včasih elitne nagrade ne dobi glavna, ampak stranska vloga. Včasih največje zvezde zasenčijo prav tiste, za katere še nikoli nismo slišali.
V odsevu ogledala je zagledala svoj obraz.
Obraz, ki je izgubil upanje. Ni vedela, česa se bolj boji – ostati ob njem ali živeti brez njega. Čas se jima je iztekal.

Hitel se je popravljati, češ, da ni mislil tako, a ga ni slišala več … V glavi je odmeval nadležni zvok udarcev tipkalnega stroja.

Glasilke niso bile zmožne ustvariti glasu, a um je spletel odgovor in ga skril za obzidje,
ki je s pomočjo njegovih besed raslo še višje in višje.

»Upaj, da se ne boš v mislih vračal k temu tretjerazrednemu filmu …
Upaj, da srce ne bo hrepenelo po stranski vlogi, čeprav bo ob tebi ležala glavna igralka. Upaj, da si ne boš prepozno priznal, da si ob nekom, ki ti ne pomeni nič, začutil vse – od piša vetra do burje, ki ruva drevesa. Upaj.«

»Le iskren želim biti s teboj; oprosti, če sem te prizadel.« poskuša biti diplomatski, sočuten.
»Nočem, da se v tebi zbudi želja po tem, da bi me kaznovala …« nerodno, skozi nasmihanje še izgovori.
Komaj slišno, z nerazložljivo bolečino, ki ustnicam ukrade nasmeh, reče:
»Casper, mislim, da je dejstvo, da nikoli ne boš z gotovostjo vedel, kaj zares čutim, dovolj velika kazen.«

Kiddo

 

… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.