ŽanriErotikaCasper – 19.del

Devetnajsti del iz zgodbe “Casper” – PLAVOLASEC.

»Strah me je, da me nihče več ne bo ljubil, kot me ljubiš ti.« ji je tiho rekel z zavedanjem, da se poslavljata.
Da se še zadnjič dotika njenega obraza. Da še poslednjič zre v oči, ki bi se mu lahko zavezale do konca življenja.
V letih z njim je pretočila neizmerljive količine solz, zakaj ji sedaj to govori, zakaj, ko je prepozno?
Zakaj se pripelješ v položaj, kjer te je strah? Zakaj predanost, ljubezen, bližino začneš dojemati kot samoumevno? Zakaj?
Bil je prepozen, njegove besede niso imele več moči. Njegov strah ni bil več tudi njen.

Petnajst je bila stara, dekle, ki ni sodilo nikamor, dekle, ki je živelo ves čas stran od običajnega, dekle, ki je pozornost, raje kot fantom, namenjalo ustvarjanju. On pa je bil lik iz dolgočasnega ljubezenskega romana, nekoliko starejši, izrazito karizmatičen modrooki športnik, za katerim so vzdihovale vse srednješolke.

»Si našla, kar si iskala?« jo je desetletje kasneje vprašal. »Mislila sem, da sem, sedaj pa vem, da tega, kar iščem, ni.«
Zbegan se zazre vanjo, kot takrat, ko je še naivno trepetala čakajoč, kaj bo rekel. Le da je tokrat pred njim sedela ženska, ki je to malo nedolžno deklico skrila nekam globoko v svojo notranjost. Tolikokrat so jo že poteptali, da jo je želela zaščiti.
»Žal mi je, za vse.« je prekinil njeno igro misli. V sebi ni našla dovolj bolečih trenutkov, ki bi jo prisilili v to, da bi bila jezna nanj in njegovega opravičila ni potrebovala. Ne toliko let kasneje.

»Se spomniš mojega prvega sporočila?« jo vpraša. Njen spomin bi lahko enačili s spominom ribice Dory.
Reva se je morala opominjati vsakič znova, da mora plavati, da kar na lepem ne bi pozabila, da mora. A kljub zrešetanim spominom so njegove prve besede ostale v njej, po njem ji nihče več ni namenjal toliko pozornosti. Ne na tak način.
Vsak dan sta ure visela na telefonu, njegova sporočila so bila očarljiva, navihana, izvirna – vse, kar si lahko najstnica zamisli in želi.
Pa ne zgolj najstnica, tudi ženske si želijo tega, le da se večini moškim to zdi zanemarljivo, nepotrebno.
Veliko večjo modrost vidijo v skrolanju in všečkanju drugih punc na socialnih omrežjih, kot posvečanje lastni, ki jo tovrstno dejanje zagotovo spravlja v nelagodje. A ga moški z lahkoto obsodi kot negotovost vase. Ko bi zmogli vsaj za trenutek videti skozi njene oči. Ko bi zmogli vsaj za trenutek svojo pozornost nameniti tisti, ki naj bi jo brezmejno ljubili.
Če bi se zavedali malih pasti vsakdana, bi svojemu odnosu prihranili marsikatero bolečino.

»… Vem, kaj bi rad, a vem tudi, v kakšni gneči si v teh dneh in ne mislim utrujati, res bi te rad spoznal … Enkrat … Miren večer.« in tako se je vse začelo. 
Še preden bi mu lahko odpisala, jo je poklical.
Njena prva ljubezen, njena prva bolečina, razočaranje, ki je opustošilo njenega duha.

»Kako si preživela najin razhod?« je za nekoga, ki je ni videl leta, precej neposreden. Zakaj je to sploh želel vedeti?
Globoko zajame sapo in išče odgovor, ki bi potešil njegovo radovednost: »Sprva sem se oprijemala preteklosti, a sem se iz dneva v dan bolj zavedala, kako oddaljena je. Nisem imela druge možnosti, kot iti naprej.«

»Zakon?« dregne, nevedoč kakšen odgovor ga čaka.
»Je ostal v preteklosti.« Molčita, gledata se čez mizo, na kateri počivajo njune roke. Ko se je poskusi dotakniti, jih počasi, a odločno umakne in prekine bolečo tišino: »Zvečer se uležem v posteljo z željo spoznati nekoga dovolj zanimivega, da bi ga lahko spoznala še bolj.« Nejeverno zre v precej artikulirano bitje nasproti sebe – oseba, s katero se je pogovarjal, je bila odklon od tiste, ki se je nekoč od njega učila osnov. »Hočeš reči, da po ločitvi nisi spoznala nikogar?« ga radovednost premaga in kljub bojazni, da ne bo dobil odgovora, vpraša. »Nisem tega rekla.« umolkne za trenutek, potem pa nadaljuje: »Kljub želji, se ne morem obnašati, kot da je to nekaj, kar si lahko privoščim.« Ni mu jasno, v katero smer jo nese: »Ne razumem,« pristavi in upa na pojasnilo.
»Vse, kar si lahko privoščim, je urnik.« se mu togotno nasmehne. »Urnik?« nikakor ne dojame, kaj mu želi povedati.
»V življenje sem spustila moškega, s katerim imava urnik … Urnik pa zato, da vsaj približno vem, kdaj se bo najina iluzija razblinila.« še vedno govori v jeziku, ki plavolascu ni jasen, zato nadaljuje: »Veš, včasih ti življenje pošlje na pot človeka, ki si ga ne zaslužiš. Človeka, ki mu privoščiš vse, razen sebe. Potem uživaš v drobtinicah in čakaš klic, kjer ti pove, da je spoznal žensko svojih sanj, da je čas, da se poslovita. Ali pa tega klica sploh ne doživiš. Samo izgine, in ti z navidezno trohico ponosa ne iščeš razlage. Najbrž si je niti ne zaslužiš. Enostavno umolkneš.
Ponovno postaneta neznanca z zgolj nekaj spomini – posloviš se od njega, namesto njega.«

»Zakaj bi se obsodila na kaj takšnega?« prhne po moško, ne da bi si vzel trenutek in razmislil.

Veliko je brala, preveč je razumela; želela bi si, da ji življenje ne bi bilo tako jasno, kot ji je bilo. Želela je, da bi jo ljudje kdaj presenetili, a starejša kot je bila, bolj oddaljena je bila ta premisa. Upala je, da se vsaj strokovnjaki ne bodo strinjali z njenim videnjem, a so vedno zgolj potrdili njeno domnevo. Kljub sanjavemu značaju, so se noge čvrsto oprijemale tal.
Kdo lahko ljubi tvojega otroka, kot samo ti? Moški, ki naj bi bil biološko programiran, da vaju ljubi, je odšel. Zakaj bi njegovo vlogo želel zasesti nekdo drug? Ni tako enostavno imeti, vzgajati otroka. Sploh tujega. Potrebuješ vse vire, da bi se predal tej tako zahtevni nalogi. Ko pa je to bitje »last« nekoga drugega, potem ga vidiš lahko zgolj kot oviro do ljubljenega človeka.
Prilagajanje na življenje, ki ni tvoje. Misliš, da zmoreš, misliš, da znaš, tolažiš se z mislijo, da je toliko ljudi to storilo že pred teboj. A slej ko prej se, če si to upaš priznati ali ne, počutiš prikrajšanega. Vsak trenutek, ki ga ljubljeni preživi z otrokom je trenutek, ki ga odžre tebi. Ko bi le živela v zmoti, ko bi le lahko prekinila to vez med njo in skepticizmom.
Nikomur ni želela vsiliti svojega življenja. Še najmanj pa nekomu, ki mu je privoščila vse, kar je nekoč privoščila sebi – pravljico s happily ever after. Casper po vseh pravilih nebi smel biti tako vztrajen, ne bi smel ostati tako dolgo. A ni vedela, kako naj ubije potrebo po njem, zato je čakala, da jo prisili v to, da postane morilka. Morilka lastnih občutij.
Potrebovala bo revolver z dušilcem, tako bo glasnost poka prihranila vsem vpletenim. Bolečina ne bo manjša, le tišja.
Rano bo skrila za širok nasmešek, ki mu bo poslednja duša nasedla.

Vstane izza mize, spusti se na kolena ob njen stol, svojo glavo nasloni v njeno naročje in jo z vso močjo objame.
Za nekaj trenutkov obstaneta, potem pa dvigne pogled in se z modrimi očmi zazre v njene čokoladno rjave oči.
Njegove oči so bile videti kot Casperjeve. Globina, znotraj katere bi se z užitkom utopila.
Njegova srednješolska različica bi se z lahkoto postavila Casperju ob bok. V misli sta se vtihotapila dva prizora …
Prazen šolski hodnik, klop, na kateri je sedela sama, s knjigo v roki, ko se je mimo nje sprehodilo izklesano telo.
Trenutek, o katerem beremo v knjigah – pogleda sta se srečala in vse ostalo je bilo nepomembno.
Kljub bližini, se je vse skupaj zdelo tako oddaljeno. In kljub oddaljenosti, se je spomin, ko sta se s Casperjem znašla v ogromnem prostoru, polnem ljudi, a njegov pogled je iskal njenega, zdel tako zelo blizu. Črnolasi zapeljivec je strmel v smer, kjer se je nežno pozibavala ob zvokih glasbe, upajoč, da ukrade njeno pozornost. In jo je. Zgolj za trenutek, ker takrat ni razumela.
Danes ji je jasno, da je iskal njene oči zgolj zato, ker so bežale pred njim.

‘’Želela je brati črke, ki so sevale iz modrine, a tega jezika ni poznala.
Sam pa je bral iz njenih oči, kot bi to bil njegov materni jezik.”

»Pridi, rad bi te nekam peljal,« ji odločno reče. Ne da bi se upirala, mu sledi. V tišini prispeta do avtomobila; ta je bil drugačen od tistega, v katerem sta se v njuni mladosti ure in ure mečkala. Spomini so ju žgečkali in ustnice so se nehote vihale navzgor. Redkobesedna sta, kot bi v molku podoživljala leta, ki sta jih preživela en ob drugem. Prispeta na hrib. Ni razumela, zakaj jo je pripeljal sem. Resda je bila nostalgična, a do njega ni čutila ničesar več. Rahlo neprijetno se je počutila, ko je iz prtljažnika vzel odejo in jo položil na tla. Kot bi bila spet osemnajst. Takrat si je to tako želela, točno tega trenutka.
Ni ga dočakala, kljub poplavi pozornosti, so se mu vse ljubke geste zdele dolgočasne, precenjene. S časom je sprejela, da njegova domišljija, kljub najhitrejšim nogam v ekipi, ne bo nikoli ujela njene. »Prosim, pospravi odejo.« mu šepne. Nejeverno se zazre vanjo. V tišini postojita en ob drugem. On izgubljeno zre predse in hkrati hiti pospravljati že skoraj razprostrto odejo, ona pripre veke, tema jo odnese k spominom, preseli na travnik … – h Casperju. Bil je edini moški, s katerim je zrla v nebo.

Nikoli se ga ni navadila, tudi leto kasneje je bila ob njem vznemirjena kot prvič, ko se je znašel med njenimi štirimi stenami;
ko je umikala pogled in nadvse zbrano pekla palačinke, človeku, ki je njeno rutino spremenil v kaos; oči so v njegovi bližini zažarele in vanj je strmela kot je Zlatolaska v Flynna, ko je ta po nesreči zašel v njen stolp.
Bil je sobotni večer, ko je razigrana prisedla na sedež poleg njega.
Nevedoč, ali jo res tako vidi ali je zgolj spreten s sestavljanjem besed, je zardela, ko je njeni ušesi pobožal stavek: »Je mogoče, da si vsakič lepša?« Je njenemu nemiru botrovala neizkušenost, nezaupanje, ali zgolj nemogoča želja po njem? Kako nekomu, ki v povprečju izgovori veliko več besed, kot običajen smrtnik, ne uspe izustiti enostavnega »hvala« ali »se ti zdi« ali … kar koli, razen zmedenega obraza in menjave teme pogovora. Casper končno usmeri pogled na cesto in zvok motorja zaduši njene omotične misli. Prispeta na jaso, vonj katere v njo naseli nepričakovan mir. Z vso jakostjo prsnega koša zajame sapo, ko se ustavita pred leseno ograjo. Stopi čeznjo in se igrivo obrne v njegovo smer. Tudi on je že na drugi strani.
Zaželi si, da bi bila bolj krhka; zaželi si, da bi ji preskok ograje delal težave, da bi ji lahko priskočil na pomoč, da bi …
S temi mislimi stopi ponovno čez ograjo, smeje mu hiti razlagati, da bosta tole ponovila.
Zmeden, zbegan ji skuša slediti, hitro dojame, kaj se gre, v trenutku se tudi njemu raztegne nasmešek čez obraz.
Z zaigrano nerodnostjo ga prosi, naj ji pomaga čez; iz sebe spusti nebogljene zvokce »ah in oh«, ko jo z rokama čvrsto prime za pas in z vso čutnostjo spusti njeno telo ob svoje. Obstaneta v objemu, zazrta en v drugega.
Ustnice počasi, z vso rahločutnostjo končno najdejo pot – ene k drugim.
Poletju ne gre zaupati, vse se zdi tako preprosto, idilično, verjetno; lebdela je ob čudovitem razgledu na sonce, ki bo vsak čas zašlo.
Z nikomer še ni lovila sonca … vsaj ne do sedaj.
Postala sta – v kotičku njenih misli jo je vedno črvičilo dejstvo, da je njuna zgodba zgolj poglavje, tako v njegovem, kot v njenem življenju. Zakaj je to dejstvo, kljub vsem smiselnim razlagam tako mučno, se je spraševala, ko je zrla na travnato jaso razprostrto pred njima. Zelenje ju je obdajalo z vseh strani, zvok ptic, piš vetra, sončni zahod … Poletju res ne gre zaupati.
A kmalu ga bo konec. Čutila je to v vsakem delčku svojega telesa. Na travnik sta namestila ogromno spalno vrečo.
Udobno, mehko, vedoč, da jima bo takoj, ko se žarki skrijejo, prišla prav.
Usedla sta se. S hrbtom se je naslonila na njegova prsa. V čvrstem objemu njegovih rok se je prvič, kasneje je dojela da tudi zadnjič, počutila varno. V odnosu kakršnega sta imela, tega tudi ni pričakovala – zato je hitela ta občutek zatreti.
Varnost, Mir, Ljubezen – besede, ki se rade prepletejo s pričakovanji. A ta izpuhtijo v trenutku, ko se njegova dlan dotakne njenega vratu, z nežnim zdrsom potuje po njenem telesu in začne hlastati za zrakom, ko njegovi prsti spolzijo v vlažno zaveznico. Zajame jo vročica, poželenje utiša razum, krožni gibi njegove roke jo v trenutku pripeljejo do končnega cilja.
Stemni se ji, upa, da ne čuti njene omotice, a se le s težavo spravlja k sebi. Neizprosen je …
Njegov ego kriči, ko jo vidi zvijajočo se od užitka – ve, da ko ji pride prvič, je niz orgazmov zagotovljen …
Čeprav prosi, naj ji dovoli samo trenutek, minuto, sekundo …
se ne more upreti nasladi, ki ga vsakič znova zajame, ko jo opazuje vso krhko ob sebi.
Prste zarije še globje vanjo … zastoka … v trenutku ji z dlanjo prekrije usta.
Ne sme biti preglasna. Zunaj sta. V naravi. Vsak čas bi ju lahko kdo zalotil.
Ko bi ji vsaj bilo mar …
Obrne se k njemu in se zastrmi v njegove oči.
Želela je brati črke, ki so sevale iz modrine, a tega jezika ni poznala.
Sam pa je bral iz njenih oči, kot bi to bil njegov materni jezik.
Včasih si je želela, da bi tudi njej povedal, kaj je razbral, saj velikokrat ni vedela, kaj misli, čuti, si želi –
morda pa on pozna odgovore, ki jih sama ne zmore najti. Z gotovostjo pa je vedela eno …
Vedela je, da si želi, da je ne bi gledal zgolj z očmi.
Želela je biti balzam njegovim ušesom; afrodizijak, po katerem hlasta; mir, ki ga najde v prenatrpanem vsakdanjiku.
Izpod lahkotnega krila ji sleče hlačke in jo posadi na čvrst ud.
Želi, da se nežno, počasi premika na njem.
Uboga ga, najbrž je edini, ki ga je in ga kadarkoli bo ubogala. Učil jo je nežnosti, čeprav je bil surov.
Je kaj bolj privlačnega od moškega, ki občuduje vsak tvoj gib?
Od moškega, ki zgolj s pogledom povzroči drget celega telesa?
Od moškega, ki bi si te rad vzel na vse mogoče načine.
Težko je verjeti, da med njima ni bilo čustev.
Se je mogoče tako dolgo, tako strastno predajati užitkom brez trohice esence?
Brez začimbe, ki seks spremeni v ljubljenje?

Stemnilo se je, odsev lune je bil čudovit. Filmski.
Celo pot do doma se je tesno oprijemal njene roke. Ni je izpustila, tudi sama se je prižela k njemu in tako kot vedno odganjala misel, da nikoli ne bo njen. Ne da bi vedel, je potešil še eno strast, o kateri je tolikokrat razmišljala in vedela, da je najbrž eden redkih moških, s katerim bi to lahko doživela z lahkotnostjo, brez pregovarjanja. Želela si je, da bi lahko ležala na njem in zgolj poslušala kako bere. Njegov glas je v njej prebujal radovednost. Ko ga je poslušala, kako recitira vrstice poezije, ki jo je napisal, se je spraševala, ali ji vesolje prisluškuje. Je vedelo, o čem razmišlja, česa si želi?
Se sploh zaveda, da ji ni mar za njegove lase, oči, mladost – mar ji je bilo zgolj za resnico, ki se je skrivala v poljubu?
A zaslepljena od lastnih strahov in občutij, ni znala ne zmogla razvozlati te skrivnosti.
Njegova igra je bila vrhunska, ljudem bi ga z lahkoto predstavila kot oskarjevega nagrajenca.
Od njega se je vedno poslovila, kot da je zadnjič. Ker nikoli ni vedela, če morda nima prav.
V mislih si je mrmrala, da mora tako kot Beyonce poiskati good in goodbye.

‘’Živimo v svetu, kjer je videz vrednejši od znanja; poroka pomembnejša od ljubezni; pogreb bolj bistven od pokojnega. Živimo v kulturi embalaže, ki prezira svojo vsebino.
Zataknili smo se v generacijo, kjer zvestobo nadomesti tetovaža, kjer laž postane resnica, ljubezen pa zgolj citat.”

Plavolasec z vso silo zapre prtljažnik avtomobila.
Strese se ob zvoku zapirajočih vrat in s pogledom obstane na njegovem vidno postaranem obrazu. Ugotovi, da ga ne pozna več.
Togoten je, daje vtis ranjenega, a hkrati lačnega moškega. Strada po stiku. Pravem, iskrenem.
A danes je vse instant, je rekel znan srbski igralec. Živimo v svetu, kjer je videz vrednejši od znanja; poroka pomembnejša od ljubezni; pogreb bolj bistven od pokojnega. Živimo v kulturi embalaže, ki prezira svojo vsebino.
Zataknili smo se v generacijo, kjer zvestobo nadomesti tetovaža, kjer laž postane resnica, ljubezen pa zgolj citat.

Pogreznila sta se v črnino neba, to je bilo preplavljeno z zvezdami; trenutek, ki se ji je včasih zdel čaroben …
Čas, ko je še verjela, da se ji lahko uresniči toliko želja, kot je zvezd. Pogled plavolasca je počival na njenem obrazu:
»Veliko razmišljam o tebi.« jo preseneti. »Nisem vedel, ali me boš sploh želela videti.«
Zmedena zmaje z glavo, ko zleti iz njenih ust: »Nerazumem.«
»Ko se nekdo oddalji od tebe, najbolj boli dejstvo, da neveš, ali te ta oseba pogreša ali pozablja.« ji reče.
S kotičkom očesa ujame njegov otožni obraz, ki ga je nekoč tako zelo ljubila.
Solze ji spolzijo po licih, zavedajoč se, da ga je pozabila. Da o njem po razhodu nikoli ni razmišljala.
Da so njegov prostor zasedli delo, zabave, novi ljudje. A razumela je njegovo bojazen, ker se je nemalokrat znašla pred enakim vprašanjem, le da v odnosu do Casperja, čigar odgovora se je tako zelo bala. Ni vedela, kaj bi jo bolj prizadelo.
Dejstvo, da jo pogreša, a ga ni ob njej? Ali dejstvo, da jo je pozabil s hitrostjo pomežika?

Glede na otožen plavolaščev izraz je pomislila, da bi ga morda morala objeti, a se je vse v njej uprlo tej misli.
Težko si je razložila občutek zavračanja, a ga je spoštovala in se ni silila.

»Česa si si ti zapomnila?« jo vpraša.

»Bananinega kruha.« brez premisleka v trenutku izgovori.

Pomenljivo jo pogleda in ponovi njeni besedi: »Bananinega kruha?«

V trenutku dojame, da jo sprašuje, česa si je zapomnila iz njunih časov in ne iz njenega odnosa s Casperjem.
Obnemi brez želje, da bi razlagala dalje.

»Kaj pa je z bananinim kruhom?« plavolasec nejevoljno dregne čez čas.

Ljubko prhne skozi nosnici, prešeren nasmešek se razleze čez njen obraz:
»Bolj intenzivnega, a hkrati oddaljenega odnosa nisem imela z nikomer. Ne vem, ali bom kdaj razumela, zakaj sem ga morala doživeti. Zakaj je morala usoda dovoliti, da se me nekdo kot je Casper, dotakne? Nisem nekdo, ki bi takšnega moškega lahko osrečil. Ves čas sem slalomirala med svojimi in njegovimi željami, predstavami. Tako zelo sem si želela, da bi spoznal mene, a istočasno sem bežala pred to mislijo. Bananinega kruha sploh ne maram, a se je ta trenutek zasidral v meni, ne da bi mu za to dala soglasje. Živo se spominjam njegovega izraza na obrazu, ko je zbegano čakal moj odziv na dejstvo, da je zjutraj vstal, spekel kruh in ga prinesel nekomu, ki ga čisto zares ni poznal. Nemo sem strmela vanj, ko sem dojela, da mu ni jasno, kako mi počasi leze v podzavest. Zaboli me edino dejstvo, da se njegovim gestam nikoli ni smelo pripisati nikakršnega pomena; medtem ko so bile vse moje zelo pomenljive. Zdi se mi, da je v meni ves čas iskal pomanjkljivosti, medtem ko sem se sama tako zelo trudila spregledati njegove. In čeprav nevem, ali bom še kdaj slišala njegov glas – čeprav se zavedam, da je slovo neizbežno – še kar domuje v meni; kot bi podpisal pogodbo za nedločen čas.”

»Si mu kdaj povedala, kako je to pravzaprav težko?« se s spomini na lastno vztrajnost na ves glas zareži.

»Z njim so se stvari razvijale popolnoma drugače,« se mu namuza.
»Edini je, ki sem ga želela položiti, še preden je on želel mene,« se zasmeji nazaj.

»Kdaj si začela izgubljati nadzor?« se zresni.
»Nisem ga.« poskuša zveneti prepričljivo.
»Komu lažeš?« je neposreden.
Za trenutek pomolči, potem pa nadaljuje: »Najbrž takrat, ko me je opomnil, da sva že eno leto v razmerju, ki to ni.«
»Leto dni!« zaprepadeno zazeva v njen obraz.
»Takrat sem prvič pomislila, da sem mu mogoče všeč.«
Prasne v glasen smeh: »Čisto nič se nisi spremenila.«
»Zakaj tako misliš?« je radovedna.
»Še danes nevem, ali si mi, kljub skupnim letom, kdaj verjela, kako zelo rad sem te imel.«

V njenih očeh se začnejo nabirati solze, na vso silo bi se kot po toboganu rade spustile po licih. A pohiti in jim zapre pot.

»V mojem vesolju ljubezen ne boli. A kamor koli se obrnem, se ob meni znajdete moški, ki me pripeljete do mostu, ki si ga ne želim prečkati. Suvereno sicer stopim nanj, a ko bi morala nadaljevati, me ohromijo vprašanja:
če zaprem oči in zgolj prisluhnem njegovim besedam – si ga bom še vedno želela?
Če pozabim njegov glas in očem dovolim le sprehajanje med sporočili, ki jih je pisal – bo še vedno nekdo, h komur se bom želela priviti v objem? Če mu vzamem status, izmaličim obraz – kdo ostane?
Kako zamegljen je razum, ko ga omamijo občutki, dotiki, vonj?«

Stopi korak bližje k njej in ji čez glavo potisne svoj hoodie. Popravi kapuco z namenom, da ji ukrade trenutek bližine in po dolgih letih spet začuti njeno sapo na svojem obrazu. Pogoltne slino, globoko vdihne in ji za uho zatakne pramen las.
Z roko postane na njenem licu. Na njegovo položi svojo dlan in rahlo pripre oči.

»Potrebuješ kaj?« je iskren z vprašanjem.
»Potrebujem vero. Vero, da bo še vse vredu.« mu odgovori.

Napolni pljuča z zrakom, ko iz sebe spravi: »Ga boš še videla?«
»Veš, kaj je najmočnejša sila na svetu?« ga vpraša.
Odkima, potem pa v njegova ušesa udari njen glas: »Upanje.«

 

Kiddo

 

… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.