Ali obstaja prava ljubezen?

To me pogosto vprašajo stranke. Kaj menite vi? Nekateri filozofi in pesniki so trdno prepričani, da obstaja, a je nekako vedno tragična in nedokončana zgodba tista, ki ljubezen spremeni v “pravo ljubezen”. Kaj pa ljubezen sploh je?
Po mojem mnenju je to stanje naših čustev, ko smo se prebili skozi fazo zaslepljenosti, ali če hočete zaljubljenosti, in smo postavljeni pred življenjsko izbiro, ali nadaljevati in razvijati svoj čustveni odziv do izbranega partnerja ali pa pač nekako živeti po inerciji, kot smo se naučili pri naših prednikih. Sama trdim, da je to na neki način odločitev. Odločitve pa sprejemamo z možgani in ne s srcem, kajne?
To zapleteno in nikoli dognano vprašanje, ali obstaja prava ljubezen, je neskončni vir nesporazumov, žalosti, jeze, razočaranj in propadov iluzij, ki si jih gradimo. Sedaj pa poglejmo, kaj je to odnos med dvema različnima posameznikoma, ki sta se kemijsko “povohala” preko hormonov, se zaljubila in pristala v partnerskem odnosu. Odnos ni enako ljubezen.
Vam je ta trditev oziroma misel blizu?
Večinoma in na prvo žogo o tem sploh ne razmišljamo. Imamo se pač radi in skupaj živimo, dobimo otroke, delamo, obiskujemo stare starše, gremo enkrat letno na morje in tako minevajo leta.
Takole se staramo, bolj ali manj slišani, srečni, zadovoljni in zadovoljeni. No, pa spet pristanemo pri tisti zadevici, ki se ji reče odnos. Odnos je nekaj, kar gradimo, vzdržujemo in vanj zavestno vlagamo. To je nekakšen presek dveh različnih bitij, ki si delita skupno življenje. Kolikor vsak vlaga s svoje polovice, takšen odnos med njima raste, se razvija in krepi ali pa nasprotno veni, razdira spoštovanje, pripadnost, ter zaupanje, kajti vse to so temelji za zdrav partnerski odnos.
Odnos je kot nekakšna trgovina. Kar v trgovino nesete lepega, srčnega, dobronamernega, spoštljivega in odgovornega, toliko tega lahko dobite ven, seveda ob predpostavki, da v to našo trgovino odnosa enako vnaša tudi partner.
Odnos je vedno igra dveh ljudi, ki se imata v prvi fazi rada. A to za zdrav in spoštljiv odnos še ni dovolj.
K meni pride mnogo parov, ki trdijo, da  se imajo še vedno radi, a ne morejo biti več skupaj, saj ni več odnosa, v katerem bi se počutili slišane, sprejete, varne in upoštevane. Vse te zdrave lastnosti odnosa je bila rutina in to, da sta si postala samoumevna. Pogovora in razumevanja eden drugega ni več, je zgolj površno komuniciranje o vsakodnevnih opravilih.
Ali je to zdrav in osrečujoč odnos?
Kot vidite, je čustveno stanje ljubezni nekaj drugega kot odnos. Res je tudi, da obojestranska odgovorna ljubezen prinaša s sabo željo, da bi se res zgradil srčen in kvaliteten odnos, ki bi nato vodil v mirno in srečno skupno staranje. Kajti ne zavedamo se dovolj, da je vsak dan, ki mine, dan, ki je šel v nepovrat. Ne vrne se več. Kar ste naredili ali niste v tem dnevu, ki je minil, je pač bilo tam takrat, danes pa je nov dan, ki nosi nove naloge in izzive. Pravzaprav je to zelo enostavno. Ta trenutek je, pa že je ta hip minil. Danes razglabljam o ljubezni med dvema osebama, seveda pa obstaja še mnogo drugih ljubezni. Veliko vas goji ljubezen do pohajkovanja v gore, do potovanj, do živali, do svojega bicikla, do smučanja, do mode in tako dalje. Je tako? No, kolikor vlagate v ta svoj hobi oziroma ljubezen, toliko se angažirate. Investirate svoj čas, namen in denar ter realizirate svojo ljubezen do zgoraj naštetega. To vas osrečuje in vas dela mirne. Komaj čakate, da znova obujete pohodne čevlje in veselo v hribe. Ali kam drugam. Kakor vam ljubo. A brez vašega inputa ne bi bilo nič od naštetega. Še vedno bi sedeli doma in ne bi realizirali svoje želje oziroma ljubezni. Podobno je z namenom ljubezni do partnerskega odnosa. Nekaj vložimo, da nekaj dobimo.

Melita Kuhar